Sprejmi. Sprejmi vsak trenutek, ki ti je dan. Nikoli več se ne bo ponovil ali vrnil. Sprejmi resnico, kakršna je. Naj v tebi prebudi tisto, česar ni do zdaj še nihče. Nič ni večno, vse se spreminja. Zato naj ti vsako občutenje, vsaka izkušnja, vsako čustvo podari točno tisto, kar potrebuješ. Nekaj novega. Drugačnega. Naj se v tebi prebudi tisti čut, ki te bo prebudil iz globokega spanca. Sprejmi sebe in vse, kar te obdaja, in vsakogar, ki ti pride naproti.

Sprejmi spremembe

To je le delček tistega, kar sem se naučila na 10-dnevni vipassana meditaciji. V času, ko nisem razmišljala, temveč sem se enostavno prepustila toku, da me odpelje tja, kamor me mora. Ko sem se po desetih dneh popolne tišine, naravne tišine, vrnila v Cairns, sem sprejela odločitev. Sprejela sem dejstvo, da ne bom ostala tu. Da ne bom več vztrajala pri prvotnem planu. Vsa plesniva oblačila, ki so me pričakala v čudoviti temnorjavi stari leseni omari, sem vrgla v pralni stroj in začela zlagati ostala oblačila. Kupila sem karto in sporočila cimri, da odhajam. Naprej. V neznano. Tja, kamor sem rekla, da ne grem. V gostinstvo. Zakaj? Ker se mi je ponudila priložnost. Ker lahko. Ker enostavno moram. Prihrankov po dveh mesecih potovanja, iskanja službe in uživanja vsakega trenutka ni več.

Neznani prijatelj

Tistih nekaj dolarjev, ki sem jih zaslužila s čiščenjem stanovanj, sem porabila za let v moj Brisbane, kjer me bo na letališču pobral prijatelj. Sicer ga še ne poznam, a deluje zaupanja vreden in prijazen. Slovenec je. Ve, kako se počutim, ve, kako mi je in koliko mi pomeni, da mi bo nekdo odprl vrata do novih priložnosti. Ponudil mi je pomoč in sprejela sem jo. Tega pred meditacijo v čudoviti vasici Pomona ne bi storila. Pomoč? Meni? Nikakor. Zmorem sama. Kot bi rekli moji domači: »Spet gre z glavo skozi zid.« To sem (bila) jaz. Zakaj bi sprejela pomoč, če vem, da je ne potrebujem? Ko se naučiš globoko vdihniti, zapreti oči, začutiti vsako sapico na svoji koži, vsaj dražljaj, ki ga sproži okolica, se naučiš tudi sprejemati.

Vojaška praksa

Ko sem oprala vsa oblačila, se poslovila od vseh prijateljev, ki sem jih v dobrem mesecu in pol spoznala v sicer prijetnem Cairnsu, sem ugotovila, da ne gre vse v moj čudoviti turkizni nahrbtnik. Pomoč mi je ponudil vojak. Sprejela sem jo. Znova. Tisti, ki se je boril v Afganistanu in je pri mojih letih že invalidsko upokojen. »Se vidi, da nisi bila v vojski,« me je pobaral, ko sem prišla k njemu z nahrbtnikom in s tremi vrečkami oblačil. Vneto sva tri ure rolala. Oblačilo za oblačilom. Od največjega do najmanjšega. Če bi to počela sama, bi se vleklo v nedogled. Ob globokem pogovoru, kaj je v življenju res pomembno in koliko so vredne življenjske izkušnje, so tri ure minile, kot bi mignil.

Če te zanima več o njegovi zgodbi iz Afganistana in vrnitvi v Avstralijo, se kmalu vrni nazaj na to stran.