Prepričana sem bila, da na sveto skalo ne bom stopila. Zaradi spoštovanja kulture avstralskih staroselcev. Zaradi spoštovanja do kulturne in naravne dediščine. Ker je konec koncev to samo nizek hrib, ki mi ne predstavlja posebnega izziva. In ne, svojega ega mi ni treba hraniti. Nikakor. A moja odločitev se je spremenila v trenutku, ko sem ga zagledala. Uluru. Ali Ayers Rock. Po želji.
Mesece sem čakala, da končno vidim outback Avstralije. Tisto divjino, o kateri sem sanjala več let. Dolge ravne ceste in puste ravnine, poraščene s puščavskim grmičevjem. Živordeč pesek, ki ga krasijo ravnokar izrasli listi evkaliptusovih dreves. Neverjetni kontrasti, ki se igrajo z modrim nebom in belimi oblaki. Visoki vrtinci belega peska daleč v daljavi. Divje živali. Veter, ki ti spretno meče pesek v oči. To je Avstralija, kakršno sem si predstavljala.
``V globino menda sega še skrivnostnih 5 do 6 kilometrov!``
Sončni vzhod
Nikakor nisem načrtovala, kaj šele vedela, da bom v Ayers Rock priletela ravno v zadnjih dneh pred zaprtjem Uluruja. Moj spontan način potovanja mi je prilepil zaušnico že takoj po sestopu z letala. Naivno sem upala, da se bom, tako kot povsod (no ja, ne vedno, na Kubi sem pred dvema letoma prvo noč preživela v majhni lokalni gostilni), sprehodila do hostla in rezervirala poceni nočitev. Ne tukaj. Ne zadnje dni pred zgodovinskim zaprtjem poti na vrh 348 metrov visokega Uluruja. V globino menda sega še skrivnostnih 5 do 6 kilometrov!
Premočan veter, previsoke temperature, preveč oblakov, dež,
nevihte, prazniki, napovedi s temperaturami višjimi od 36 °C.
Kako priti do naselja? Na kateri bus skočiti? Nič ne vem. Vprašam prvo agentko na letališču – ki je veliko približno kot tretjina dobrega starega Brnika – in dobim debel pogled z vprašanjem: »You really didn’t book anything?« (Res nimaš nobene rezervacije?) Da mi listek s telefonsko številko, kjer poskusim srečo. Vežejo me drugam. Vse je zasedeno. Prevežejo me na tretjo lokacijo. »Ravno smo dobili eno odpoved. Bo postelja v ženski sobi v redu?« Kaj v redu, boljše rešitve si ne bi mogla zamisliti. Razen če bi imela na računu odvečnih vsaj 500 dolarjev za eno noč v resortu. Toliko stane najcenejša nočitev v obeh hotelih v vasici Yulara, 25 km oddaljeni od nacionalnega parka.
``Avstralci čakajo tudi po več dni, da jim uspe zadostiti vsem pogojem za srečen vzpon.``
Zasedem svojo posteljo in se zavem, da sem v težavah. Avstralci, ki so vse življenje odlašali z vzponom na Uluru, so ponoreli. V kolonah se vozijo do Uluruja in upajo, da jim bo vreme naklonjeno za še zadnji vzpon na sveto skalo. Premočan veter, previsoke temperature, preveč oblakov, dež, nevihte, prazniki, napovedi s temperaturami višjimi od 36 °C. Vse to so lahko razlogi, zakaj rangerji ne dovolijo, da se obiskovalci povzpnejo nanj. In kaj se zgodi, če ti v tem letnem času, ob začetku poletja, ne uspe priti na vrsto pred 8. uro zjutraj, ko se temperature začnejo dvigati nad 36 °C ali se po sončnem vzhodu okrepi veter? Prespiš še eno noč in upaš, da boš imel zjutraj več sreče. Avstralci čakajo tudi po več dni, da jim uspe zadostiti vsem pogojem za srečen vzpon. In zato je 3 dni pred zaprtjem vse razprodano.
Nisem edina, ki je upala na srečen razplet dogodkov. Spoznam dva Ozija, ki sta podobno kot jaz prišla sem in postala brezdomca. Medtem ko kujemo načrte, kako bi si lahko skupaj kupili šotor ali najeli avto, v katerem bi na črno prespali, se odločimo, da gremo na sončni zahod pod vznožje Uluruja. Približno 30 minut vožnje je do tja.
