Top

Še preden sem začela težko pričakovano prostovoljno delo v vasici sredi ničesar, se je moja dogodivščina začela že s samim odhodom iz Alice Springs.

Te zanima, kaj sem počela v aboriginski vasici Yuendumu?

Ob vseh busih, vozovnicah, letalskih kartah, ki sem jih v zadnjem mesecu, odkar sem zapustila Brisbane, imela v glavi, sem bila prepričana, da me bo avtobus v 268 km oddaljeno vasico pobral pred hostlom ob 12. uri. Dovolj časa torej za sončni vzhod na Mount Gillen (976 m n. v.) ob 5.47. Prečudovit začetek dneva z mladim italijanskim parom. Po dolgem času sem lahko prebudila italijanščino in se za dober dan preselila v leto Erasmusove izmenjave. Ah, kakšni lepi spomini.

Ko smo se vrnili, se je Federico ponudil, da skuha kavico. Z veseljem. Med pomivanjem posode pogledam skozi okno. Bush Bus. Pomivam dalje. »Bush Bus?! To je vendar moj bus!« Pogledam na uro in se v trenutku potopim v misli. Zakaj bi se avtobus že tako zgodaj parkiral pred hostlom? Najverjetneje bom prva, ki me bo pobral. Ampak šele čez štiri ure in pol. Ne, to je moj prevoz! Vzamem telefon, pogledam na vozovnico, ki sem jo seveda skrbno hranila na mailu (a očitno nikoli dobro prebrala), in pogledam skozi okno. Avtobus je odpeljal!

Samo naj mi še kdo kdaj reče, da je iz Celja do Portoroža daleč.

Tečem do velikih kovinskih vrat, ki so zaklenjena z ogromno kolesarsko ključavnico. Koda 1522. Preden najdem prave cifre, je avtobus že zapeljal na glavno cesto nazaj proti mestu. Tečem kot na osnovnošolskem atletskem tekmovanju v atletiki, ko sem tekmovala v teku na 60 in 100 metrov. Maham. Ne vidi me. Pokličem na agencijo. Pisarno odprejo šele ob 8. uri. Čez slabe pol ure. Tečem pod tuš, spakiram in upam, da v pol ure avtobus ne bo pripeljal daleč.

»Avtobus je parkiran na postajališču za tovornjake,« mi po telefonu pove prijazna Avstralka. Po mislih mi skače na tisoče idej, zakaj vendar me avtobus čaka. Sem morebiti edina potnica in mu brez mene enostavno ni treba na pot? Hitim s pakiranjem (seveda sem odlašala s pakiranjem do zadnjega trenutka) in vmes tečem do Federica in ga prosim, da me zapelje do postaje. Zadnji požirek italijanske kavice in z vsemi odvečnimi kosi prtljage v njegov avto.

“Zakaj vendar me avtobus čaka?”

“Šest aboriginov in ena belka.”

Z velikim nasmehom na obrazu in povsem mirnim pozdravom mi roko ponudi voznik avtobusa. »Hrano si nesi gor na avtobus, je dovolj prostora,« mi pravi, medtem ko z avtomobila nosi torbe na avtobus. »Smo te počakali, ker vemo, da sicer še nekaj časa ne bi mogla v Yuendumu.« Avtobus vozi iz Alice Springs v Yuendumu in okoliške vasi dvakrat na teden. Takrat poskrbi za vsakega potnika posebej. Dostava od vrat do vrat. Ne kliče. »Vem, da bo vsak, ki se je napovedal za prevoz, prej ali slej prišel. Navajeni smo čakati na potnike.«
Čakali so me uro in 45 minut. On in preostalih sedem potnikov. Šest aboriginov in ena belka. Po dobrega pol leta gre na obisk k nekdanjim sodelavkam v pet ur oddaljeno vas od Yuendumu, kamor se odpravljam jaz. Za konec tedna. Deset ur z avtobusom v eno smer. Samo naj mi še kdo kdaj reče, da je iz Celja do Portoroža daleč.

1

Dodaj komentar