Sanje. Sanje, ki sem jih sanjala kot majhna deklica. Spomnim se svoje risbice. Joj, kako sem bila ponosna nanjo. Še jo hranim. Narisala sem jo s svinčnikom. Na pol strani lista A4. Še zdaj je nekje med kupi spominov, ki polnijo škatle. Sončni zahod, morje, sij sonca v odsevu morja in delfin. Svoboden delfin, ki skače visoko v zrak in se igra z zadnjimi žarki dnevne svetlobe. To so bile sanje, ki sem jih sanjala kot majhna deklica.

Na otoku Moreton sem jih dejansko doživela. Vsak dan. Vsak večer. Ob vsakem sončnem zahodu. Prvič v življenju sem sem vprašala, ali bi enostavno ostala. Ostala na rajskem otoku sredi oceana. Na otoku, kjer podoživljam otroške sanje. Neskončni sprehodi po belem pesku, ki ga mirno in nežno zalivajo valovi turkiznega oceana. V katerem se bohotijo mante, raziskujejo želve in namakajo pelikani. Kjer vsak večer v spremstvu kitov pridejo pozdravit delfini.

V najlepših mislih, kaj mislih, sanjah, si lepšega otoka ne bi mogla zamisliti. Naravni bazeni, ki jih polnijo peneči valovi, topla jezera, ujeta na sredini otoka. Peščene sipine, ki kraljujejo nad drevesi in poudarjajo modrino neba in oceana. Moreton je otok, ki sem ga dobre štiri mesece gledala na zemljevidu. Tako blizu je. A ker nihče ne govori o njem, je izgubil mojo pozornost. Obžalovala bi, če ga ne bi obiskala.

Nekaj mest je, kjer je dovoljeno kampirati. En resort za petičneže z luksuznih ladij in glamping šotori za nas, ki radi zmerno uživamo in nimamo svojega šotora. Kaj si sicer lahko še lepšega želiš, kot da se zjutraj prebudiš s pogledom na to pomirjajočo modrino? Vsak dan?