Prerojena. Srečna. Sproščena. Nasmejana. Polna optimizma in nove energije. Čiste. Iskrene. Pristne. Takšne, kakršni so ljudje v Nepalu. Takšna sem se vrnila po mesecu raziskovanja božanskih kotičkov pod najvišjo steno sveta.
Kako je bilo, ko smo obiskali spominsko ploščo Nejca Zaplotnika …
Neopisljiv občutek, ki me je prevzemal povsod. Med hojo po stezicah visoko nad 3.000 metri. Med porušenimi vasmi, od katerih tako rekoč ni ostalo nič. V mestih, kjer vladajo kaos, gneča in smog. Povsod sem se počutila … Drugače. Sprejeto. Svobodno. Sproščeno. Prebujeno.
Ljudje, ki jim po potresu ni ostalo ničesar razen drevesa z nekaj sadeži. Ti so mi pokazali, kako pomembna je človečnost. Ne pokazali, potrdili. Ustavila sem se skoraj pri vsaki ženici. Gospodu, ki mi je od daleč mahal z majhno, posušeno limeto. Vsi so imeli na obrazu velik nasmeh. Krasile so jih iskrice v očeh in iskrene gube ob strani.
Pomembno je, da ni bila sama.
Da je imela nekoga, ki jo posluša,
ji krajša čas in posveča pozornost.
Ne bom pozabila starke, ki me je v sekundi vzela za svojo. S pomočjo nepalskega vodnika mi je uspelo od nje dobiti nekaj najpomembnejših informacij. Hčerka je odpotovala študirat v Anglijo. Tam se je poročila in ostala. Nikoli se ni vrnila. Zdaj sem jaz prišla namesto nje. Prišla sem jo pozdravit. Zato me ima rada kot svojo hčer. »Lačna si. Žejna. Počakaj, pripravim ti nekaj za pojest.« Vodnik mi je rekel, naj sedem poleg nje in počakam. Opazovala sem jo, kako vneto je lupila ogromno pomelo. Največje, kar sem jih kdaj videla. Zame. Sama ni pojedla niti koščka.
”Ljubka Nani mi je krajšala dneve, ko smo obtičali v vasici.”
”Počakaj, pripravim ti nekaj za pojest.”
Jedla sem počasi in z užitkom. Ker je tako prijazna gospa tudi želela. Naj si vzamem čas in uživam. Da bo lahko uživala tudi ona. V družbi. V klepetu. V času, ki ji ga nekdo poklanja. V prijaznem pogledu, medtem ko ona vneto razlaga življenjsko zgodbo. Pa saj ni pomembno, kaj vse mi je povedala.
Pomembno je, da me je imela ob sebi. Da ni bila sama. Da je imela nekoga, ki jo posluša, ji krajša čas in posveča pozornost.
“Ti ljudje so mi pokazali, kaj pomeni biti človek.”
”Pomembno je, da smo tam.”
Močno sem jo objela in ji v roke stisnila denar. Ulile so se ji solze sreče. Z največjim nasmehom me je objela. In še enkrat zajokala. Da imam tukaj dom, kadarkoli bom želela. Dom med štirimi lesenimi koli, pokritimi s plastično plahto. In drevesa, ki bogato obrodijo. Ampak ga imam. Z mano bi delila vse. Tudi tisto, česar nima, samo da bi bili obe srečni. In da bi skupaj preživljali kakovostne trenutke. To je tisto, kar šteje. To je tisto, kar ob koncu dneva polepša zadnjo misel, preden zaspimo.
Ni bila edina. Takšnih ljudi sem na poti po Nepalu spoznala ogromno. Eden zadnjih je bil mlad, približno 20-letni študent, ki je med šolskimi počitnicami delal kot nosač. Tudi njemu sem ob koncu naše poti polepšala dan. Še vedno se mi nekajkrat na leto javi s kakšno fotografijo s poti okoli Himalaje.
”Ti ljudje so mi pokazali, kaj pomeni biti človek.”
Ti ljudje so mi pokazali, kaj pomeni biti človek. Ti prijazni, skromni, topli, prijetni in sočutni ljudje so me naučili, kaj pomeni toplina. Koliko pomeni čas, ki ga posvetimo drug drugemu. Ni pomembna dolžina tega trenutka. Pomembno je, da smo tam. Navzoči. Tisti trenutek. Da damo tisto, kar lahko. Ljubezen. Iskreno toplino. In svoj čas.
