Vsak dan drvimo skozi trenutke. Mimo ljudi. Mahajoč prijateljem. V pozdrav družini. Skrbimo za vse dnevne obveznosti in pozabljamo nase. A se zavedamo, da bi morali nekaj spremeniti. Si izboriti čas in moč za zavestno delovanje, za čas, ko se bomo lahko popolnoma sprostili in odmislili vsa bremena, ki jih nosimo.

Dovolj je lahko že sprehod v naravi. In globok vdih zjutraj in zvečer. A včasih si moramo podariti nekaj več.

Ko tako posedam po letališčih, spim na letalih, kavčih, napihljivih posteljah, se prevažam z avtobusi in vlaki, si pogosto zaželim tistih trenutkov zase. Ki sprostijo. Razbremenijo. In oborožijo. Pripravijo telo in duha za vse prihajajoče dnevne boje. S samim samo in okolico. Samo z zavestnim opazovanjem sebe lahko zares spoznamo, kaj potrebujemo, kaj nam gre narobe in kako stvari izboljšati. Za to potrebujemo nekakšen vnovični zagon možganov.

Saj poznaš tisti občutek, ko se zbudiš zaspan in utrujen še bolj kot takrat, ko si legel k počitku? Ko si želiš, da bi nekajminutni počitek odtehtal neprespano noč?

Poleg masaže svojega ajurvedskega zdravnika in maserja sanjam o kraniosakralni terapiji. Ta je v meni prebudila posebna občutja. Ko sem po uri terapije odprla oči in se počutila sproščeno, ne da bi za to kaj naredila. Ne da bi se posebej trudila. Moji možgani in težke misli so sami od sebe globoko vdihnili, izdihnili in zadihali v nekakšnem zavednem stanju spanja.

Občutek, da počivaš, a v resnici spiš, se sproščaš in hkrati meditiraš. Ko enostavno odplavaš v najljubši kotiček, kjer najdeš svoj mir. Matej mi je s takrat nepoznano kraniosakralno terapijo pomagal najbolj izkoristiti čas, ki sem si ga vzela samo zase. Brez posebnega napora sem bila spočita, naspana, razbremenjena. Občutila sem svobodo v glavi. Zaznala popolno razbremenitev misli. Enostavno sem lebdela še naslednjih nekaj dni. Z lahko glavo, še lažjim korakom in mirnimi mislimi. Kot bi letela nad svojimi obveznostmi in jih opazovala od daleč.