Leto dni od povratka je mimo mene odletelo hitreje, kot tisto, ko sem bila na poti. Najprej sem štela tedne, potem mesece, in zdaj se z norimi skominami spominjam vseh izkušenj, ki sem jih doživela na potovanju mojega življenja. Potovanju naokoli, v sebe in nazaj (k sebi). V potovanju, ki mi je dalo nov obraz, prebujeno dušo in odprt pogled na sprejemanje tega, kar se dogaja okoli vseh nas.
Vaš drugi val je bil moj prvi. Dojemala sem ga z odprtimi ustmi in širokim pogledom. Vaš je bil še večji. V pol leta ste pozabili, kaj vse ste sprejeli in na kaj vse ste se prilagodili. Poskušam se zavedati, česa ne sprejemam in čemu vse se na nek način upiram, odkar sem nazaj.
“Potovanju naokoli, v sebe in nazaj (k sebi).”
“Poskušam se zavedati, česa ne sprejemam in čemu vse se na nek način upiram.”
Ne samo ukrepi, zaprtje, omejitve človečnosti. Osnove našega biti. Dotiki. Iskreni pogledi in topli objemi. Prepovedani. Dolgi pogovori z ljudmi, ki jih imamo radi. Prepovedani. Takšnih omejitev nisem imela, ko sem bila 10.000 kilometrov stran od vsega tega. Od vsega, zaradi česar smo ljudje. Zaradi česar se načeloma ločimo po razvojni stopnji. Zaradi česar smo najverjetneje bili ustvarjeni. Da si delimo izkušnje. Da se pogovarjamo. Vsaj na svoj način. Da si z dotiki izkazujemo nekaj, česar ne razume vsak. Da smo družabni.
Osnove našega biti. Dotiki. Iskreni pogledi in topli objemi.
Ne, ne čutim nobenega primanjkljaja. Prvih nekaj mesecev nisem niti opazila razlike, ali sem v rodnem Celju ali na drugem koncu sveta. Z glavo sem še vedno tavala tam nekje, down under. S prijatelji, tistimi pravimi, sem se slišala po telefonu. Povsem enako kot takrat, ko sem ob prostranih travnikih tekala s kenguruji. Z večino smo si zaradi vseh omejitev druženja in prehajanja regij potipkali kakšno besedo ali dve, jaz pa sem med tem odstirala neraziskane kotičke domačega okoliša.
“Prvih nekaj mesecev nisem niti opazila razlike, ali sem v rodnem Celju ali na drugem koncu sveta.”
Ko sem za trenutek zaznala, da bom le počasi našla mir, da končno dojamem, kaj vse se mi je zgodilo na poti, me je ponovno potegnilo. V vrtinec dnevnih rutin.
Niti zavedamo se ne, koliko zraka, kisika, domišljije in svobode nam jemljejo rutine. Ki niso popolnoma nič drugega, kot naš mehurček udobja. Vsak dan na istem mestu, vsak teden v istem fitnesu, vsako soboto na istem hribu. Ker nam je lepo. Kjer nas čaka zagotovilo, da bomo srečni. Kjer vemo, da bomo potešili tisti košček osebnega zadovoljstva in dušo napolnili s srečo. Pa čeprav za dan, dva ali tri.
“Življenje je raziskovanje.”
“In tako bi morali živeti tudi mi. Vsak dan, vsak trenutek.”
Ne.
To ni življenje. Kalup dnevnih navad. Življenje je raziskovanje. Vzponi in padci. Novi ljudje. Novi kraji. Novi kamenčki, ob katere se spotaknemo, ko tečemo po neznani potki. So drugačne vremenske razmere, ki nam povzročajo nelagodje in nam niso všeč. So trenutki, ki nas učijo in vedno znova opominjajo, da smo iz krvi.
Življenje teče. Mineva. In ne sprašuje, ali smo imeli dovolj. Samo je. In tako bi morali živeti tudi mi. Vsak dan, vsak trenutek. Vsako izkušnjo in vsako novo zgodbo. Jo doživeti. Sprejeti. In podoživeti.
