Izkušnje
Neučakanost. Želja po novem. Neodkritem. Strah pred neznanim. Vse in nič je bilo v mojih mislih. Preplet vsega, kar se je zgodilo in kar se lahko. Spomini, ki jih poskušam zapakirati s seboj.
S strahom prekrita in zaskrbljena mati me je iz Celja odpeljala na zagrebško letališče. Nisem se znala ustrezno posloviti. Nisem vedela, ali se poslavljam za zmeraj, ali se bova kmalu spet objeli, ali bo morda naslednje snidenje na drugi strani sveta.
“Mati me je iz Celja odpeljala na zagrebško letališče.”
“Natanko pred dvema letoma sem se podala v neznano.”
Natančno pred dvema letoma sem se podala v neznano. Nisem vedela, kaj me čaka. Priznam, tako zelo sem si želela uvideti prihodnost, ki mi prihaja naproti. Zaman. Vsega, kar sem doživela, si nikoli in nikdar ne bi mogla predstavljati. Če tudi bi pripravljala scenarij za fantazijsko pustolovščino.
Natančno pred dvema letoma sem se podala v neznano.
Nisem vedela, kaj me čaka.
Občutek navdušene nemoči pred neznanim me je kar nekajkrat srečal na poti. Ob vrnitvi. In zdaj, ko razmišljam, kaj vse se je spremenilo v svetu, v katerem živim. Iskreno? Če odštejem korono, ne veliko. Razen mene.
“Domov sem se, čeprav prečiščena in osvobojena, vrnila s kančkom pričakovanj.”
Navade. Vsi jih imamo. Vse nas oblikujejo. Brez njih bi morda celo bili na trenutke izgubljeni. A nikoli ne pomislimo, da nam celo otežujejo življenje. Povzročajo pričakovanja. In nas posledično delajo nesrečne.
Domov sem se, čeprav prečiščena in osvobojena, vrnila s kančkom pričakovanj. V mojih očeh so to dejansko bile želje. Želje po druženju s prijatelji, dolgimi klepeti o mojih dogodivščinah in njihovi ustalitvi. O tem, kaj vse sem zamudila in kaj vse moram nadoknaditi. Kako bodo vsi veseli, da sem nazaj, in si bodo vzeli čas zame.
“Prej samosvoja, zdaj samo še svoja.”
“Takšna, kakršno se sprejemam tudi sama.”
Po dveh letih, odkar sem odšla, in devetih mesecih in pol, odkar sem nazaj, ugotavljam, da ni velike razlike, ali bi ta trenutek tekala ob reki Brisbane ali Savinji. Ali bi si “vzemi s seboj” kavo naročila v Celju ali Sydneyju. V vsakem primeru se s prijatelji večinoma slišim samo on-line. Tisto, kar največ šteje, je, da imam fizično ob sebi, kadarkoli, družino.
Točno takšno, kakršna je bila, ko sem odšla. In ki me je sprejela točno takšno, kakršna sem se vrnila. Prej samosvoja, zdaj samo še svoja. Takšna, kakršno se sprejemam tudi sama. In kar je najpomembneje, takšne, kakršni so, zdaj sprejemam tudi jaz.
