Optimizem. Veselje. Radost. Volja do življenja. Ljubezen in sreča, ki ju je izžareval. Borba. Zase in za druge. Iskrice, ki niso nikoli ugasnile. Niti zdaj, ko je zaprl oči.

Moč, ki ga je vodila vse do zadnjega dne, mu je vlivala voljo do življenja. Njegovo doživljanje sveta, pogled na vsakdan, ki se marsikomu zdi še tako nepomemben, je bilo tisto, kar ga je gnalo. Bil je tisti, ki nas je bodril, da bo vse ok. Ki je verjel, da je tu življenje. Da so malenkosti, ki štejejo v življenju. In da je družina tista, za katero se je vredno boriti. Živeti. In vztrajati.

Pomembni so trenutki. Trenutki sreče. Tiste pristne, iskrene, nagajive in radožive. Kot je bil on. Naučil me je, da se da. Da lahko z nasmehom na obrazu kljubuješ vsemu, kar ti prihaja na pot. Da lahko z iskricami v utrujenih očeh pokažeš ljubezen. Da lahko z vztrajnostjo uživaš trenutke s tistimi, ki ti pomenijo največ. Nikoli ni obupal. Niti na koncu. Niti vsakič znova, ko mu je življenje pokazalo zobe. Vztrajati. Vztrajati. In se boriti.

Ne samo za življenje, za karkoli. Boriti se moramo zase. Za vsak trenutek, ki nam je dan. Za vsako izkušnjo, ki nas lahko pripelje v neznano. Tja, kjer se bomo še več naučili. Kjer nas čakajo spomini. Ti so tisti, ki štejejo, in ti so tisti, ki bodo za večno ostali. Z nami. Z njim. Zato glavo gor, nasmeh na obraz, iskrice v oči in z odločnim korakom naprej. Proti življenju. Da nas nauči in da tisto, s čimer bomo zrasli. Živeli. Vsak trenutek.

V spomin njemu. Njemu, ki mi je pokazal, kaj je volja. Optimizem. Zadovoljstvo. Sprejemanje.