Razmišljam. Ja, tudi to se zgodi. Razmišljam, zakaj sedim v dolgih hlačah in puloverju sredi poletja v eni najbolj suhih regij Avstralije. Avstralija, ki velja za najbolj suho celino, tako kot preostali deli sveta doživlja korenite podnebne spremembe.

Za njo sem se odločila, ker imam rada poletje, visoke temperature in rada preživljam dneve pod vročim soncem, v kratkih hlačah in se zvečer odpravim spat z zagorelimi rameni. Za Avstralijo sem se odločila s previsokimi pričakovanji, da me tu vse leto čaka poletje.

Sedim ob jezeru Alexandrina, ogromnem jezeru, ki pomeni vrata v ocean za najdaljšo reko na tem ogromnem otoku. Reka Murray teče skozi tri države, regije. Izvira v avstralskih alpah in v 2.508 km preteče Novi Južni Wales, Viktorijo in Južno Avstralijo, kjer se skozi jezero Alexandrina izlije v Veliki avstralski zaliv, ki je del Indijskega oceana. Tu sem se ustavila, da se naužijem narave in vidim, kako živijo v starem pristaniškem kraju Milang.

Zebe me. 19 stopinj Celzija me ne prepriča, da smo sredi poletja. V zadnjih dveh tednih sem kratke hlače oblekla trikrat. Prvič od novembra, ko sem prostovoljno delala v Yuendumu, blizu tanamske puščave. Medtem ko v okolici Canberre še vedno divjajo požari, se sprašujem, ali se mi je morda med svojim pohajkovanjem dejansko uspelo izogniti regijam s pravimi poletnimi temperaturami, ali se Avstralija v letu, odkar sem tu, dejansko spopada z opaznimi vremenskimi spremembami.

V Alice Springsu, kjer skoraj nikoli ne dežuje, sem decembra doživela mavrico. V Adelaidu pred tremi dnevi vročinski val z 42 stopinjami, ki mu je sledila dvodnevna vodna bomba. Občutek tropike na koži. Kamorkoli pridem, dežuje. In povsod, kamor pridem, mi povejo, da tu navadno ne dežuje. Vsaj ne v tem obdobju.