Potovati v avtomobilu? Morda. Kakšen teden, dva. Zunaj cone udobja. Kupim. Živeti v avtomobilu dva meseca? Z neznancem? Z osebo, ki mi dejansko za vsako moje dejanje postavi ogledalo? Če bi vedela, kaj me čaka, bi rekla ne. Odločno. Jasno in glasno. Pa nisem. Podala sem se v neznano.

Znova. S človekom, ki sem ga poznala tri dni. Z nekom, s katerim sva v treh dneh ugotovila, da imava kar nekaj skupnega. In po dveh mesecih lahko priznam, da so ravno te stvari, za katere sva mislila, da naju bodo povezale, tiste, ki so najbolj moteče. Zakaj? Ker gre za osnovne potrebe in želje vsakega od naju.

Rada se zbudim bolj pozno. Ko ima moje telo dovolj. Ko enostavno odprem oči in si zaželim kavo. To je moj najlepši trenutek dneva. Spanje. Mirno spanje. Eno najpomembnejših opravil za lep dan. Ne maram, če me kdo zjutraj zbudi, ko to odgovarja njegovemu telesu. In še posebej ne takrat, ko sem se sredi noči nekajkrat zbudila, ker se je druga oseba zbudila. Takrat moj dan zagotovo ne bo sončen.

Začetek pripovedovanja, kako sem se znašla izven cone udobja, najdeš tukaj.

Takšno je skoraj vsako jutro zadnjih dveh mesecev. Le kako naj bo pred mano lep, sončen in nasmejan dan, če se zbudim vsa »zalimana«, tečna, nergava, nenaspana in nezadovoljna? To je prvi korak na poti povsem iz moje cone udobja. Hvala bogu, da imam svojo majhno džezvo, ki sem si jo kupila v Brisbanu.

Malenkosti, za katere nisem niti vedela, da mi veliko pomenijo, ker so se mi zdele samoumevne, so zdaj skoraj vsakodnevno postale jabolko spora. Dnevna opravila, zame osnovna, so postala nekaj, po čemer lahko samo hrepenim. Osamljeni trenutki, ki sem jih imela tako rada, so luksuz. Dobim jih, ko so izpolnjeni preostali idealni pogoji, da si lahko vzamem trenutek zase.