Kdo sem?
Kdo je tisti, ki me lahko najbolj opiše? Kdo me najbolj pozna? Kdo ve, kje so moje meje strahu, kaj si želim, kdo lahko sklepa, kaj bom naslednji trenutek storila? Kdo ima pravico, da mi pove, kdo sem?
Čeprav bi si mislila, da se sama najbolj poznam, vem, da sem obkrožena z ljudmi, ki me poznajo morda še bolj, kot si mislijo. Ker so. Ker obstajajo. Ker se zavedajo. Zavedajo se, kaj pomeni prijateljstvo. Vedo, koliko je vreden trenutek. Cenijo moj čas. In svojega. Znajo prisluhniti in poslušati. Biti prisotni. Takrat. Takrat, ko to potrebujem. Ali oni.
“Spoznavam svojo sedanjost. Sprejemam sebe.”
“So vpliv okolice, ki me je oblikovala.”
Kolikokrat se vprašam, zakaj? Zakaj sem to storila. Zakaj sem se tako odločila. Zakaj sem se tako odzvala. Pogosto. Vedno pogosteje. To pomeni, da se spoznavam. Spoznavam svojo sedanjost. Sprejemam sebe. Odkrivam svoje lastnosti. Ki so posledica nečesa iz preteklosti. In sedanjosti. So vpliv okolice, ki me je oblikovala. Skupek vseh vas, ki me obkrožate. Ki ste z mano delili trenutke. Ki jih še boste. Tistih, ki ste mi polepšali dneve in me pripeljali do tega, da sem pretočila ogromno solza. Tistih, ki ste me naučili biti to, kar sem. Nezavedno, seveda.
Nihče se zavedno ne odloča,
koga bo spoznal in kako blizu ga bo spustil. Dokler ne spozna sebe.
Nekateri ste z mano od rojstva. Nekateri iz osnovnošolskih klopi. Eni iz rojstnega Celja, drugi iz vseh lepih krajev, kjer sem do zdaj živela. Tako doma kot v tujini.
“Koliko ste mi pomenili.”
“In koliko mi pomenite.”
Vsak, prav vsak od vas je na meni pustil pečat. Kako velik je, pa je odvisno od mene. Kako blizu sem vas tisti trenutek spustila. Koliko ste mi pomenili. In koliko mi pomenite. Nihče se zavedno ne odloča, koga bo spoznal in kako blizu ga bo spustil. Dokler ne spozna sebe. Oziroma se začne spoznavati. Odkrivati. Svoje lastnosti. Svoje napake. Svoje osebnosti. In odnose, ki jih goji z drugimi. Vse je posledica nečesa.
“Vedno pogosteje spoznavam nove stvari o sebi.”
Vedno pogosteje spoznavam nove stvari o sebi. Lastnosti, ki so že dolgo jasne, vidne, se odsevajo v mojem vedenju, a se jih nisem zavedala. Lastnosti, ki enostavno so. Zdaj jih vidim. Čutim. Čutim njihove posledice in jih poskušam razumeti. Od kod prihajajo. Zakaj so tu. Ali se jih moram znebiti? In kako. Je to sploh mogoče? Se bom spremenila, če jih odstranim? Se želim spremeniti? Bodo to drugi opazili?
Ni pomembno. Ni pomembno, kaj si bodo drugi mislili. Kaj bodo opazili. In ali me bodo sprejeli. Dokler bom jaz vedela, da sem se odločila za pravo spremembo, naredila korak naprej, v svetlejšo prihodnost, in dokler z dejanji osrečujem sebe, vem, da delam prav. A kako daleč nazaj moram, da naredim korak naprej, še ne vem.
