Lahkotno
Odločnost. Pripravljenost. Mir. V sebi. Nobene živčnosti. Treme. Čista samozavest. Tokrat.
Spomnim se svojega prvega maratona. Po naši čudoviti Obali. Toliko stvari sem imela v mislih. Med pripravami. Na maratonu. Zamotila sem se za polnih 40 kilometrov. Tokrat je bilo drugače.
Uživala sem. Letela. Lebdela med visokimi stavbami in umirjeno tekla skozi parke evkaliptusovih dreves. Imela sem celo čas opazovati okolico in uživati v panoramskih razgledih, ki jih je nudila trasa. Telo je bilo pripravljeno. Misli umirjene. Jaz pa svobodna.
``Za ta trenutek, ko se ti na drugi strani ceste nasmehne neznanec ...``
``Zadovoljno. Nič preveč utrujeno.``
Ko misli tavajo sem ter tja, ko na vsakem ovinku uhajajo spomini, izgubljamo energijo. Namesto za sproščen tek jo porabljamo, da zamotimo misli. Po nepotrebnem. Ta trenutek. Za ta trenutek, ko se ti na drugi strani ceste nasmehne neznanec, za ta trenutek je treba živeti. Se mu nasmehniti nazaj in ga pozdraviti. To je tisto, kar da energijo. Prepričanje, da je bil ta trenutek doživet. Ker ti ga nihče ne bo vrnil. In ker si dolgo čakal, da ga doživiš.
To je tisto, kar da energijo. Prepričanje, da je bil ta trenutek doživet.
Gledam fotografije. Prvič sem jih kupila. Nič kaj posebnega niso. Sydneyjski most in opera v ozadju. Bolj kot gledam podrobnosti, bolj se smejim sama sebi. Kakšne kretnje. Poteze. Le kdo bi vedel, koliko so mi na koncu pomagali prsti na desni roki. Pogosto sem slišala, da sem po maratonu videti sveže. Zadovoljno. Nič preveč utrujeno. Seveda, saj sem na svežem (no ja, o tem bi se dalo debatirati) zraku preživela zelo aktivne štiri ure. Kako ne bi bila srečna?
``Sydneyjski most in opera v ozadju.``
Utrujenost pride pozneje. Ko se umiri tudi telo. Sprosti vsaka mišica. Kolikor se sploh lahko. Do zdaj nisem imela po maratonu nobenih bolečin. So bile tokrat misli sproščene in je zato telo bolj delalo? Mami pravi, da sem samo starejša kot pri prejšnjem maratonu. Drži. Toda mislim, da mora biti trik še drugod. Kdo ve.
Vedno opazujem ljudi. Kjerkoli sem. Karkoli počnem. Poskušam razumeti, kaj njihov obraz sporoča. Kako se počutijo. Med maratonom je to nekoliko težje, ker si s sotekači nasproti tečemo le ob določenih točkah trase. Pa vendar se da. Koliko bolečine nekateri trpijo. Krči na 15. kilometru. Žulji na obeh nogah. Povsod. Na podplatih. Poviti vsi prsti. Nikakor ne razumem tistih, ki gredo odtočit med maratonom. Toliko različnih ljudi. Osebnosti. Zgodb. 40 tisoč različnih motivov in ena želja. Priti do cilja.
