Polna luna bo. Name ima vedno močan vpliv. Že tako sem zelo čustvena in občutljiva, ko mesečina postaja svetlejša in močnejša, pa se vse skupaj samo še stopnjuje.
Naporen dan je za mano. Naporen za misli. Moje tihe misli, ki premlevajo. Kaj sem v življenju dosegla, kaj lahko izboljšam, kaj spremenim, kaj bi bilo lahko boljše. Koga ali kaj pogrešam in zakaj. Kaj je tisto, kar bi rada na sebi spremenila, in čemu se nikakor ne bom odpovedala.
``Polna luna bo.``
Ležim na ogromnem starem deblu tik ob jezeru Pieman. Močan veter brije okoli vej visokih dreves. Na tem odmaknjenem severozahodnem delu Tasmanije je ogenj dovoljen. Ni tako visokih temperatur, ni hude suše in na velikem koncu tega dela otoka nas obkroža deževni gozd. Slišim zadnje izdihljaje gorečega lesa. Veter ustvarja valove na gladini jezera, v kateri se kopa skoraj polna luna. Nekaj ur jo še loči do popolnosti.
Pogrešam jo. Njo in vse ostale, ki se verjetno nasmihajo z neba.
Končno najdem svoj mir po miselno napornem dnevu, ko odprem oči in nad sabo zagledam oblake. Igram se z oblikami in kar naenkrat zagledam njo.
Smeji se mi z neba. Dobro leto je, odkar se je poslovila in odšla v svoj mir. Teta, ki je vedno bila polna energije, dobre volje in pripravljena za bedarije. Takšne in drugačne. Pogrešam jo! Nasmehnila se mi je z neba in pokazala velik nasmeh. Ta se je za trenutek prikradel tudi na moj obraz. Za tem so me oblile solze. Pogrešam jo. Njo in vse ostale, ki se verjetno nasmihajo z neba. Stare starše, strice in hišne ljubljenčke. Bonija, s katerim sva se podila po travnikih, ko me je mučila puberteta, in Kimiko, ki me je pogrela vsakič, ko sem potrebovala topel objem.
Ni jih več ob meni.
Vse fotografije so z jezera Saint Clair
``To je tisto, na kar sem ponosna. Na družino, ki jo vedno nosim ob sebi.``
Redkokaj obžalujem v življenju. Da nisem imela dovolj časa zanje, je nekaj, kar bom zagotovo obžalovala še nekaj časa. Za tiste, ki so mi ogromno pomenili in so odigrali veliko vlogo v mojem življenju. Tudi zaradi njih se zavedam in vem, koliko mi pomeni družina in kako pomembno vlogo igra v mojem življenju.
Smo posebni. Veliki. Razvejani. Kaj razvejani, zelo razvejani. A se imamo radi. Sprejeli smo drug drugega in znamo uživati v skupnih trenutkih. Čeprav so redki. To jih naredi še bolj posebne. To je tisto, kar nas še bolj povezuje. In to je tisto, na kar sem ponosna. Na družino, ki jo vedno nosim ob sebi.
