Anapurne na eni strani, veriga Chulujev na drugi. V objemu večno belih himalajskih vrhov na približno 3400 metrih že 35 let stoji šola za usposabljanje nepalskih gorskih vodnikov. Leta 1979 jo je ustanovil Aleš Kunaver, ki je od jugoslovanskega zavoda za mednarodno tehnično in ekonomsko sodelovanje ZAMTES dobil dovolj denarja, da je lahko uresničil svoje sanje – nosačem in vodnikom zagotoviti varnejše in daljše življenje.
Ustanovitev in gradnja šole sta bili zanj celo pomembnejši od odprave na Mount Everest, ki so jo načrtovali več let. Predviden je bil za vodjo, a je zaradi šole njegove naloge prevzel Tone Škarja.
Danilo Cedilnik je bil prvi inštruktor nepalskim vodnikom skupaj z Nejcem Zaplotnikom. V roke sta dobila nepopisan list papirja. Sama sta morala pripraviti učni načrt in ugotoviti, kaj poučevati na tej šoli. Učilnice so že stale, tečajniki in inštruktorji pa so morali spati še v šotorih. Cedilnik pripoveduje o nosačicah, ki so nosile pesek in kamenje za gradnjo, ena je med delom celo rodila. Pri porodu ji je pomagal slovenski zdravnik Jože Andlovic.
Danilo, za prijatelje Den, je sicer slikar, ki ga navdihujejo vrhovi, pobočja, gore in doline, narava, ki polni z energijo. Med sprehodi naokoli jo opazuje, doma jo preslika na platno.
Približno 1300 vodnikov se je izšolalo v slovenski šoli.
Več kot tisoč vodnikov
Približno 1300 vodnikov se je izšolalo v slovenski šoli. Bojan Pollak, štirikratni inštruktor v šoli, ob kateri še vedno plapolajo tibetanske molilne zastavice, pravi, da je to projekt, ki ne miruje, ampak napreduje. Nepalci so že dosegli standard mednarodnih gorskih vodnikov v okviru svoje mednarodne nepalske gorske organizacije, ki je priznana v mednarodni zvezi združenj profesionalnih gorskih vodnikov. Postali so samozadostni. Sami lahko namreč svoje vodnike poučujejo brez slovenske pomoči.
Stojan Burnik, predstojnik katedre za gorništvo, športno plezanje in dejavnosti v naravi na Fakulteti za šport, je vodnike poučeval spomladi leta 1995. V skupini inštruktorjev sta poleg štirih slovenskih sodelovala še dva nepalska. Zgradba, v kateri še vedno potekajo tečaji, je takšna, kakršne se spomni. V njej je bila kuhinja, ki so jo pozneje prestavili v ločeno zgradbo na dvorišču, saj se je preveč kadilo v zgornje prostore, kjer so mladi vodniki nabirali znanje. Nad jedilnico so na strehi uredili skupni prostor, kjer so v prostem času, navadno ob večerih, uživali ob pogledu na Anapurni 3 in 4 ter opazovali zvezde, ki so v jasnih nočeh krasile nebo.
Na zidu ob notranjem dvorišču so še vedno pritrjeni klini, na katerih so tečajnike učili vrvne tehnike in osnov varovanja v steni. »Kline so zamenjali, novejši in varnejši so, kot so bili pred leti,« pripoveduje Burnik. Vrvno tehniko so tečajniki nadgradili še s tehniko gibanja po ledenikih. V ta namen so odšli na dve turi v okoliške gore.
“The Professional Hobo”
“Never Ending Footsteps”
Hitrejši od drugih
Ko je Kunaver že gradil šolo, so na kongresu mednarodne zveze planinskih organizacij (UIIA) drugi alpski narodi, Francozi in Švicarji, razpravljali , da bi bilo dobro pomagati lokalnim vodnikom. Slovenska šola pa je medtem že rasla. In z njo tudi pomembnost izobrazbe, ki so jo z nadaljevalnim tečajem nadgradili Francozi. Ne samo nepalski vodniki, znanje so v naši šoli pridobivali tudi Korejci, Poljaki, Američani. Pollak pripoveduje o Brazilcu, ki je opravil tečaj za vodnika, se nato večkrat s skupinami Brazilcev vrnil v Nepal in jih vodil po himalajskih lepotah.
Na začetku so bili inštruktorji samo Slovenci, pozneje so jim pomagali Hrvati, Avstrijci in Nemci.
Edina v Nepalu
Šola ima svetovne razsežnosti, čeprav so pridobljeni nazivi priznani samo v Nepalu. Osnovni tečaj se odvija enkrat na leto in traja od pet do šest tednov, odvisno od lokacije, kjer se odvijajo terenske vaje. Tečajniki se zberejo v Katmanduju, v enem tednu predelajo teorijo, nato se odpravijo peš proti šoli. Medtem na poti že pridobivajo praktično znanje, ki ga pozneje nadgradijo v naravnem okolju Manangu ali Langtangu. Spoznavajo ledenike, osnove plezanja, hoje, uporabo palic, derez in cepina, plezajo sicer že preplezane stene, spoznavajo geografijo, varstvo narave, prvo pomoč, gorstva, kako organizirati odpravo, kako se izogniti nevarnostim in kako jih premagati, osnove orientacije, kampiranja in bivakiranja. Na začetku so bili inštruktorji samo Slovenci, pozneje so jim pomagali Hrvati, Avstrijci in Nemci, danes pa poučujejo tudi že izučeni domačini.
Zgradba je v rokah krajevne skupnosti Manang. Po besedah slovenskih inštruktorjev bi prostore lahko uporabili za urejanje turističnih dovolilnic, za kulturne prireditve. Vsekakor pa bi jo bilo treba prenoviti, dokler je še v stanju, ko je to še smotrno. Ker se Nepalci zavedajo, da je Slovenija članica Evropske unije in lahko prek evropskih skladov dobi sredstva za obnovo, računajo na našo pomoč. Za popolno prenovo bi morali zbrati od 300 do 500 tisoč evrov.
Objavljeno na www.planet.si, november 2016
