“Še brezdomci so videti zadovoljni in srečni, drugačni so od naših,« je moj najpogostejši stavek, s katerim opisujem svoje sanjsko popotovanje po deželi sambe, caipirinhe, tapioke in energičnih ljudi.
V Braziliji sem bila dvakrat. Zakaj? Ker me je enostavno prevzela. Osrečila. Še vedno me osrečuje. Vsa poznanstva, ki sem jih spletla, so še vedno živa. Ker jih gojim z ljudmi, ki cenijo življenje, srečo in človeka. Ki vedo, koliko pomenita pripadnost in zaupanje. To jim pride prav še posebno zdaj, ko se soočajo z velikim samooklicanim fašističnim in rasističnim diktatorjem.
»Mi se ne damo. Samo še z večjim veseljem slavimo vsako stvar, ki je vredna,« mi je pred dnevi napisala Mariana Soares. Prijateljica. Pevka. Mlada Brazilka, ki je v meni prebudila že tako veliko ljubezen do narave. Živali. In hkrati do smeha, nasmeha in sreče, ki jo izžareva.
Mlada Brazilka, ki je v meni prebudila že tako veliko ljubezen do narave.
V Braziliji sem – prvič leta 2011 – začela spoznavati lepote couchsurfinga. Takrat še nerazvitega in nepoznanega pri nas.
O tem, kaj pravzaprav je kavčanje, sem takrat napisala članek.
``Bahia je tropska regija s pisanim in slikovitim mestom Salvador.``
``sanjsko popotovanje po deželi sambe, caipirinhe, tapioke in energičnih ljudi.``
Nekaj dni pred božičem sem priletela v Rio de Janeiro in se po spoznavanju mesta z avtobusom odpravila na pot proti Bahii. Bahia je tropska regija s pisanim in slikovitim mestom Salvador. São Salvador da Bahia de Todos os Santos je bila nekoč prestolnica države, danes poznana kot prestolnica sreče. Poleg najbolj znanega karnevala v Riu de Janeiru se tu namreč odvija največji mestni karneval na svetu. Tlakovane ulice in bogate arhitekturne stavbe segajo daleč v leto 1549, ko so čudovito mesto ob oceanu naselili Portugalci in ustanovili eno najstarejših kolonialnih mest na svetu. Star duh in zgodovinsko pomembnost sem najprej opazila ob sprehodu po ulicah, kjer ne mine minuta, da ne bi obstal in občudoval pisanih stavb, ki krasijo mesto.
Mariana, Thiago in jaz na brazilski pojedini.
``Takšni so bili moji začetki spoznavanja s couchsurfingom.``
A še preden sem za božič prispela do Salvadorja, sem se na poti ustavila v kar nekaj čudovitih manjših krajih. V Buziosu zaradi morskih želv, s katerimi svobodno plavaš v morju, in posebnega centra, kjer skrbijo za majhne želve. Ker je bil ravno čas valjenja, sem ulovila trenutek, ko so mlade želvice spustili v morje. Kot prostovoljka je tam pomagala Mariana. Nisva se spoznali na plaži, temveč na nočnem busu do njenega rojstnega mesta Vitoria, kamor sem bila namenjena. Tudi tam sem bila dogovorjena za couchsurfing. Thiago, moj gostitelj, mi je v zasebni sobi skupaj s svojo partnerico pripravil svežo posteljnino, brisače in celo lasten računalnik! Takšni so bili moji začetki spoznavanja s couchsurfingom. In on je kriv, da so bila moja pričakovanja od prvega tedna zelo visoka.
``Ne vem, ali sem prej spoznala koga, ki bi žarel bolj od nje.``
Z Mariano sva se dve leti pozneje dobili v Riu de Janeiru.
Z Mariano sva čakali na avtobus. Edina na postaji je bila, ki je govorila angleško. Nisem bila prepričana, ali čakam na pravi postaji, saj je bus zamujal vsaj 4 ure (v času božiča so avtobusi polni, na cestah je gneča), zato sem ogovorila prav vsakogar, ki je čakal tam.
Večerna, skoraj 5-urna vožnja je postala nočna vožnja, ki sva jo izkoristili za čudovit spoznavni pogovor, ki je začrtal pot najinega prijateljstva. Naslednji dan, že navsezgodaj zjutraj, me je poklicala in prišla po mene, da mi je razkazala mesto. Thiago, moj gostitelj, je namreč delal, zato je bil zelo hvaležen, da je njegovo vlogo čez dan prevzela Mariana. Toliko dobre volje, energije, optimizma in sreče, kot jo je premogla ona … Ne vem, ali sem prej spoznala koga, ki bi žarel bolj od nje. In ne, ni šlo (samo) za najstniško razigranost.
