Bilo je pred 11 leti. Ne spomnim se, kako, po kakšnem ključu. Sestra Nuša se zagotovo spominja. Zakaj sva za najino prvo skupno potovanje izbrali ravno Tajsko.
Ni bil pravi čas. Nikakor. Stvari, ki so se takrat dogajale, naju niso odvrnile od potovanja, a sva ves čas s seboj nosili grenak priokus. Misel, ki kljuva, ali bi morda morali raje ostati doma. Biti z družino, ki je takrat potrebovala vsakega člana. A le za trenutek. No, ja, vsake toliko časa. Kar pogosto, v resnici.
Nikoli prej si nisva bili pretirano blizu. Seveda, imeli sva se in se imava še bolj radi, a nisva živeli skupaj, zato dolgo časa – tudi zaradi starostne razlike – nisva bili veliki zaupnici. Kot sestre navadno so. Zato nama je to potovanje dalo veliko. Vsaj meni. Spoznala in dobila sem sestro, kakršne prej nisem imela. Takrat sva začeli deliti skrivnosti in takrat sva začeli graditi najine trenutke.
Bila sem mlada. Zelo mlada. Mislim, da me starši niso pustili, da grem sama na pot, zato sem morala najti nekoga. Le kdo bi lahko lepše in bolj skrbno pazil na mlajšo sestro kot velika sestra?
Zato nama je to potovanje dalo veliko. Vsaj meni. Spoznala in dobila sem sestro,
kakršne prej nisem imela.
Mrzlo je bilo. Spomnim se debele bunde, ki sem jo pustila v avtomobilu prijatelja, ki naju je zapeljal v München na letališče. In spominjam se sparine, ki je buhnila vame, takoj ko sem v Bangkoku stopila z letališča. Takrat se je moja odvisnost začela. Odvisnost od potovanj.
Že takrat sem vedela, da bom nekoč svoje misli prepisovala. Nekam. Zato sem skrbno pisala dnevnik. Tudi med vožnjo s tuk tukom. Ja, med vožnjo po luknjasti cesti sredi Bangkoka. V Čang Maju. Kjerkoli mi je misli preletela zanimiva ali globoka misel. Že takrat sem svojo popotniško žilico začela razvijati z novinarskim pridihom. Pisalo, beležka, drugega ne potrebujem. In na tisoče fotografij, ki krasijo starodoben album. Morda sem ga prelistala trikrat. A so v njem vse vozovnice, tudi tiste za nočni bus, na katerem sva se hladili z ventilatorjem. Med njimi je zagotovo vstopnica za tempelj, ki je zadnjih nekaj let zaprt. Tempelj, v katerem so menihi menda skrbeli za tigre. Tako sem pred 11 leti mislila. Verjela. Slepo zaupala. Žal mi je vsakega tajskega bata, ki sem ga pustila tam. Najverjetneje so z njim kupili drogo, s katero so umirili tistega malega tigra, ki mi je med fotografiranjem igrivo strgal kratke hlače. Tiste, ki sem si jih kupila na tržnici v Bangkoku.
Na tajskem podeželju živi ogromno starejšega prebivalstva
Ženske plemena Kayan na severu Tajske
Tajska je še danes ena najlažjih destinacij za začetnike popotniškega življenja. Enostavna za potovanje. Varna za bivanje. Poceni za nočitve. Prekrasne plaže, kjer se lahko naužiješ spominov na poletje. Poceni svežega tropskega sadja. In super nočnega življenja. Ki ga danes nikakor ne iščem več. Vem pa, da sem se takrat naučila predvsem tega, da bom potovala sama. Zakaj? Ker lahko le tako počnem in vidim točno to, kar si sama želim in kadar se jaz odločim. Dokler ne bom našla sorodne popotniške duše, s katero bova delili iste strasti. Postalo mi je jasno, da imam super starejšo sestro, s katero bi danes še vedno odšla na kakršnokoli potovanje. Ker je moja sestra in jo imam rada. In z njo danes, hvala, Tajska, delim marsikatero skrivnost. Tudi s tega potovanja.
