Na poti k sanjam
Sanje. Živi svoje sanje je moj moto že kar nekaj let. Živi sanje in jih ne samo sanjaj. Vsak moj korak je korak bližje sanjam. Če veš, kaj si želiš, bo to nekega dne zagotovo postala realnost.
Preden nadaljuješ … Če te morda zanima, kako sem prišla na Moreton Island.
Nekateri ne potrebujejo ciljev. Živijo življenje in se vsak dan prebujajo v nov dan, ki jim najverjetneje ne bo prinesel nič novega in zanimivega. Zakaj? Ker tako razmišljajo že vnaprej. Vem, da je vsak nov dan, ki me čaka, uganka. Da mi prinaša nove izkušnje in preizkušnje. Ali jim bom kos in kakšen bo razplet dogodkov, pa je odvisno od moje odločitve.
``V čudovitem mestu, ki me je očaralo ob prvem srečanju.``
Polnih pet mesecev sem živela v Brisbanu. V čudovitem mestu, ki me je očaralo ob prvem srečanju. Želela sem si, da bi tu nekoč živela. Svoje želje sem izražala naglas, neznancem. Izkazalo se je, da je eden od teh mimoidočih postal moj šef. Vedela sem, da si želim živeti tu. Upala sem in gradila na tem, da bi tu našla službo. Pošiljala sem prošnje, hodila od hotela do hotela, od turistične agencije do majhne pisarne, kjer so neukim popotnikom prodajali drage izlete. Povsod sem iskala srečo. Nisem čakala, da bom spoznala nekoga, ki mi bo ponudil službo. Želja se je izkazala za pravo in teh pet mesecev je minilo, kot bi mignil.
Ne. Navadno se ne zadovoljim z odgovorom Ne gre. Iščem, brskam, klikam, kličem, pišem, sprašujem.
Bolj kot karkoli drugega sem se večino časa osredotočala na življenje v mestu. Kako dihati svobodno med milijoni ljudi, kako uživati trenutke kljub življenju med betonskimi (bolj steklenimi) stolpnicami, kako najbolj produktivno delati od doma (o čemer sem prav tako mnogo let sanjala) in kako kljub sicer čudoviti lokaciji videti še več Avstralije. Pozabila sem na vse čudovite otoke, ki sem jih imela pred nosom. Na videz nedostopni, primerni za premožne ali tiste s svojim prevozom. Zame torej nekaj, kar bo moralo počakati do naslednjega obiska tega ogromnega otoka.
``Vem, da je vsak nov dan, ki me čaka, uganka.``
``Na videz nedostopni, primerni za premožne ali tiste s svojim prevozom.``
Ne. Navadno se ne zadovoljim z odgovorom Ne gre. Iščem, brskam, klikam, kličem, pišem, sprašujem. Ugotovim, da je kar nekaj kampov na otoku. A nimam šotora. Kupovala ga ne bi, ker imam že tako po osmih mesecih potovanja preveč prtljage. Nisem človek za drag resort. Ne samo da mi je škoda denarja za pregrešno drago nočitev, enostavno sem bolj za avanture. Divjino. Naravo.
``Ne samo da mi je škoda denarja za pregrešno drago nočitev, enostavno sem bolj za avanture.``
Raziskujem naprej. Po spletu. Dokler se mi ne nasmehne sreča in mi Booking ponudi zadnji glamping šotor. Na voljo za dve noči. S popustom. Ker je sicer ves oktober že poln. Ne oklevam. Še nikoli nisem uživala v glampingu. Prideš v kamp, kjer te čaka že postavljen šotor s čisto pravo posteljo. Zasebno kopalnico. In svojo teraso. Kako bom prišla do tja, bom že uredila. Rezerviram.
Se nadaljuje …