Ne vem. Ne vem, kako sem, ne vem, kako se počutim. Prvič v življenju se ne morem odločiti. Nekje globoko v sebi poznam odgovor. Sprejmi. Nadaljuj svojo pot, kot si si jo začrtala. A v meni je nemir. Zakaj? Ker
Zdaj je tudi uradno. Ostala sem ujeta sredi Tihega oceana. Na prvi pomladni dan. V Honiari. Prestolnici Salomonovih otokov. Stanje: nič potrjenih primerov, trije negativni izvidi preteklega tedna.
Nekako čutim obtožbe, ki bodo prihajale. Naj. To potovanje sredi Tihega oceana je bilo načrtovano pred meseci, ko covid še ni privekal na svet. No, ja, verjetno je, a se je še skrival pred mediji. Takrat sem načrtovala mirno, ležerno,
Zamujamo. Vizum mi poteče čez dve minuti, mi pa smo še vedno v Avstraliji. Utrujena sem. Od vsega. Pakiranja, poslavljanja, potovanja, organiziranja in urejanja naslednjih destinacij, psihične priprave na omejeno količino denarja na drugem koncu sveta, uživati, videti, doživeti in
Vsak dan drvimo skozi trenutke. Mimo ljudi. Mahajoč prijateljem. V pozdrav družini. Skrbimo za vse dnevne obveznosti in pozabljamo nase. A se zavedamo, da bi morali nekaj spremeniti.
Potovati v avtomobilu? Morda. Kakšen teden, dva. Zunaj cone udobja. Kupim. Živeti v avtomobilu dva meseca? Z neznancem?
Ko tečem po obali Portlanda na jugu Avstralije, 300 km stran od Melbourna, se zavem, čemu sem se v zadnjih dveh mesecih odrek(a)la.
Potovati. Želja, ki ne ugasne. Niti takrat, ko so pred mano drugačni cilji. Morda lažje dosegljivi. Morda ne tako pomembni. Morda bolj.
Življenje niso le materialne dobrine. Življenje ni samo dom. Stanovanje. Hiša. Avto. Življenje so spomini. Trenutki. Doživetja. Porajali so se dvomi.
Kaj pravzaprav je svoboda? Kdo nam jo lahko vzame in kako jo dobiti nazaj? Svoboda je samo v naših glavah. Je nekaj, kar nam omogoča ali omejuje naša dejanja.