Pričakal si me z dišečo domačo kavo. Kako je prijala. Moj pregret motor in tvoj ohlajen sta bila kot ying in yang. Skladno sva našla pot proti prelazu Falzarego, kjer sva ob sanjskih prizorih na mogočne Dolomite iskala najprimernejše parkirišče, da bova prenočila.
Seveda, v družbi slovenskih plezalcev in srčnih hribolazcev. Kako lepo je v družbi ljubiteljev teh italijanskih vršacev. Žareče stene ob sončnem zahodu so bile podobne tistim, ki so naju prebudile ob sončnem vzhodu. Čarovnija. In vzpon na 3.225 metrov visoko Tofano di Rozes, eno najslikovitejših Tofan. Nekoliko zaledenel vrh odpre pogled na večji del Dolomitov, najponosnejša med vsemi, seveda, pozdravlja Marmolada. Polna navdiha in želje po odkrivanju novih poti in osvajanju vrhov se pozno popoldan vrnem v tvoj topel in domač objem. Po hitrem popoldanskem krepilnem počitku povsem mirno in brez hitenja najdeva novo prenočišče.
Pogled na Piz Boe kar iz najine spalnice. Razgledna vijugasta pot ob zelenih travnikih, ki se razprostirajo okoli slikovitega velikana. In prelaz Campolongo. Kar nekaj truda si moral vložiti, da si premagal ta vzpon. A vsi, ki so naju prehitevali med napornim vzpenjanjem, so nama zavidali. Odprta okna, prijeten vetrič, najina mirnost in neznosen užitek, ki sva ga doživljala skupaj. Ko bi se le lahko vsako jutro zbudila tam, kjer se sanje šele začnejo. Znova si mi zaupal in me zgodaj zjutraj samo pustil na vrh. Meglica se je počasi ob vzponu dvigala skupaj z menoj in mi preprečila, da bi ti s 3.152 metrov lahko pomahala v pozdrav.
Hvala, da si me prenašal vseh 98 ur in pol, zame prevozil 744 km, grizel kolena čez pet gorskih prelazov,
me pripeljal pod nebeška gorovja in čakal, da sem osvojila dva tritisočaka.
Pred nama je bila predzadnja etapa. Po 13 letih si me po prevoženih 460 km pripeljal v Cimolais, kjer sem se srečala s prijatelji iz otroštva. Če to ni najboljši fant na svetu! Prespala sva ob prodnatem nanosu reke Torrente Cimoliana. Pritekla je nekje z vrha Dolomitov, ki sva jih obvozila. Peljala sva se mimo slikovitih majhnih gorskih vasic, kjer so nama mahali tako najmlajši, ki so si verjetno mislili svoje, kot tisti starejši, bolj tvoje starosti. A vsi z nasmehom na obrazu. Kot sva jih pozdravljala tudi midva.
“Tre Cime”
``Ko sva se spoznala, sva vedela, da je pomembna najina pot in ne cilj.”
Ko sva se spoznala, sva vedela, da je pomembna najina pot in ne cilj. Zato naj ta najina pot traja še naprej, cilj pa lahko zastavljava vedno znova. Ob novih avanturah, poznanstvih, dogodivščinah, premaganih prelazih in deževnih nočeh.
Dragi moj Jerry. Hvala, da si me prenašal vseh 98 ur in pol, zame prevozil 744 km, grizel kolena čez pet gorskih prelazov, me pripeljal pod nebeška gorovja in čakal, da sem osvojila dva tritisočaka. Brez tebe mi ne bi uspelo.
