Top

Ne vem, kdaj se vračam. Morda čez mesec. Dva. Leto. Dve. Ne vem. Ne vem, kaj me čaka na drugem koncu sveta. Zato se želim – za vsak primer – posloviti od naših božanskih vršacev. Čeprav so pobeljeni s snegom. Še toliko bolje. Tega zagotovo ne bo v Avstraliji.

Za mano je bil že en neuspeli poskus vzpona na Raduho. Ker sva se s prijateljem od doma odpravila prepozno in je bilo na poti ogromno porušenih dreves, nisva tvegala. Tokrat sem rekla, da pridem do vrha. Pa čeprav sama, po dobrem metru snega. Posebni občutki so, ko prilezeš na vrh kateregakoli našega hriba in gore, enostavno neprimerljivi. Občutki svobode, svežine, svežega zraka, mirnosti, samozadostnosti. Nečesa, kar te napolni s pozitivno energijo. Te popelje v svet, kjer pogovor ni potreben. Ne potrebuješ družbe. Drevesa, ptički, sonce, veter in tišina, to je družba, ki pomirja.

Vem, nikamor mi ne bodo pobegnili. Niti sneg na vrhu, niti občutek svobode, niti naši naravni biseri. Ampak mislim, da se jim moram zahvaliti in jih pozdraviti. Narediti nekaj, kar si želim. Zaživeti tisti trenutek, ko prisopihaš na vrh in si hvaležen, da si zgodaj vstal, izkoristil dan in mu posvetil vsako svojo sekundo.

``Občutki svobode, svežine, svežega zraka, mirnosti, samozadostnosti.``

Vem, da bom pogrešala našo naravo. Morda je narobe, da sem že vnaprej prepričana, da bom nekaj pogrešala, a kaj ko enostavno vem. Zadnjih nekaj let se z družbo najraje odpravimo raziskovat našo deželo. Vsakič kaj novega. Drugačnega. Čeprav na isti lokaciji. Dolina Soče, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, čeprav samo vzpon na Celjsko kočo ali Šmarno goro. Enkrat na sončni vzhod, drugič na zahod. Vsak dan je lahko drugačen. Pa vendar edinstven.

Zadnjih nekaj let se z družbo najraje odpravimo raziskovat našo deželo. Vsakič kaj novega. Drugačnega.

Za stvari, ki so nam všeč in jih imamo radi, si ne moremo pomagati, da jih ne bi pogrešali. To ne pomeni, da ne moreš brez njih, a vsekakor spomin nanje ostane. Kot na ljudi. Čeprav smo jih izpustili iz življenja, nekje so pustili svoj pečat. In naša narava ga pušča name vsak dan. To je morda tisto, kar mi v Sloveniji daje popolno svobodo. Naša narava.

``To je morda tisto, kar mi v Sloveniji daje popolno svobodo.``

``Vem, da bom pogrešala našo naravo.``

Zadnji vzpon. Zadnja smuka. Zadnji skok na Celjsko kočo. Zadnja rokometna tekma v mojem Celju. Zadnja? Ja, zadnja, preden se odpravim na pot na drug konec sveta. Da ohranim v spominu, kaj vse imamo doma, na kar smo lahko ponosni. Kar nam polni dneve. Nas osrečuje. In daje ponos. Na katerega tako radi pozabljamo. Šele ko se bomo zavedali, kaj vse imamo pred nosom in koliko je vse to vredno, bomo lahko na potovanju zares uživali. Z zavedanjem, da nas doma čaka nekaj, kar imamo radi.

2

Dodaj komentar