Nikoli ne bomo poznali vsega. Vseh okoliščin. Vseh značajev. Vseh odzivov. Pravilnih in napačnih. Vedno bo nekaj neznanega. Nekaj, kar bo v nas vzbudilo negotovost. Neznanje. Naj bo to želja po odkrivanju novega. In ne razlog za strah.

Kot je več let v meni tlela želja po potovanju v Avstralijo, imeti svojo spletno stran, na kateri lahko delim svoje misli z vami, je v meni zadnjih pet let tlela želja povzpeti se na vrh gore po plezalni poti. Doma si nikoli nisem vzela časa, da bi vsaj vikend posvetila učenju ustreznega »šlatanja« skale. Kajne, Janja? Zdaj sem končno imela čas. A kaj ko emšo dela svoje in višina ni več tak mačji kašelj, kot je bila pred leti.

Ne, niti za trenutek nisem pomislila, da ne bom plezala. Niti za trenutek nisem pomislila, da mi ne bo uspelo. Sem pa kar nekajkrat začutila prijeten, nepoznan strah. Ali bi morda raje rekla občutek pretirane previdnosti? Tista brezskrbnost, ki sem jo ves čas nosila v sebi, se z modrostjo (in leti) počasi prikrito preobraža v tveganje. Strah. Skrb. Dvom. Zaradi neznanja. A to ni razlog. Nikoli bil, nikoli ne bo, da ne bi počela tega, kar si želim.

Kot je zapisal Boštjan v knjigi Ultrablues: »Vedno me je zanimal le napredek in nikoli, prav nikoli, se nisem pustil zadovoljiti z doseženim.« Podobno se dogaja v moji glavi. Nikoli se ne zadovoljim samo z dosego zastavljenega cilja. Še preden pridem tja, je v glavi osnutek novega izziva.