Dobrih 18 ur plutja je pred nami. Ne, nisem na križarki. Ta je sicer zasidrana zraven našega trajekta. Našega? To nočno dogodivščino bom delila s približno 100 domačini. Ob vkrcanju sem spoznala še eno popotnico z Aljaske in na hodniku slišala štiri mlade Rusinje, ki so doplačevale za prvi razred.

Vsak s svojim vzglavnikom, rjuho, odejo in večerjo smo zavzeli svoje položaje. Še dobro, da sem se vkrcala takoj, ko so odprli vrata, da sem si lahko zagotovila svoj kotiček, kjer bom udobno prenočila. Velik nahrbtnik z vsemi svojimi stvarmi sem pustila v podpalubju, nahrbtnik z vrednimi – računalnik, fotoaparat, zunanji disk in najnujnejše osebne stvari – sem vzela s sabo. Zasedla sem pol klopi, obložene s peno. Nekako se mi zdi udobneje spanje na peni kot na tleh. Fidžijci so vajeni spanja na tleh. Na vaseh dejansko nimajo postelj. Tisti, ki živijo na otokih, imajo za ležišče vse, kar je v senci. Pesek pod palmo, ležalnik, nekaj desk, zbitih skupaj, za provizorično barako s pogledom na morje.

Dan se počasi bliža koncu. Za mano je lovljenje dveh avtobusov, ki sta me iz mesta Nadi pripeljala do glavnega mesta Suva. Tu sem dve uri čakala na vkrcanje, zdaj že pol ure zamujamo z izplutjem. »Fiji time«, fidžijski čas, bi rekli domačini. Tu tako zamujajo, da še mene, ki vedno zamujam, nekoliko moti. Pa ne toliko zaradi čakanja in zamujanja, ampak zaradi podiranja popotniških načrtov. Ko se ti celodnevni plan poruši, ker namesto 30 minut čakaš dve uri, in je sicer čudovit sončen dan vržen stran, se sprijazniš, da boš raje spil kakšno pivo več in mirno užival ob peščenem pogledu proti oceanu, kot se živciral ob gledanju na uro in svoje propadle načrte. Počasi se navajam. Do odhoda s Fidžija bom ravno ujela ritem.

»Fiji time«, torej. A to ni tisto, kar najbolj zaznamuje otočane. Njihova prijaznost, odprtost, toplina, ki jih delijo s popolnim tujcem, so – na žalost – nekaj, kar me v teh čudnih časih nehumanosti preseneča. Nekaj je tistih, ki bi se ob naivni turistki radi okoristili, a večina domačinov je takšna, ki jih samo zanima, od kod sem. Ni mi sicer najbolj všeč, ko skoraj vsi pogovor začnejo z vprašanjem, ali sem iz Nemčije. Nisem. Pojasnim, od kod sem. Najlažje z opisom, da smo sosedi z Italijo. Kar v času koronavirusa ni najbolj posrečena primerjava. Pa vendar.

Ko prebereš ta članek do konca, lahko skočiš še na zgodbo o Rosani. To je tista, ki je spala pod mano na tleh.

Pred vkrcanjem sem šla po nakupih na tržnico. Ananas, papaja, šop banan, mango in korenje bodo tešili mojo lakoto naslednjih 18 ur. Približno pet evrov sem plačala za vse skupaj. S prodajalko mangov sem poklepetala o najboljših možnostih za toplo kosilo. Napotila me je do barake, kjer sem za devet fidžijskih dolarjev dobila juho, pol mesnate, sveže kuhane ribe z zelenjavo in krožnik kuhane kasave. Najverjetneje bom polovico prinesla s sabo na otok, kamor se odpravljam.