Fidžijska tradicija veli, da se mora vsak, ki pride prvič v vas, z darovi pokloniti vaškemu poglavarju. Šefu. Vodji, če želite, da ne izpadem preveč staroverna. In ti darovi morajo biti v obliki vedno dražje kave.
Prvi dan je minil kar hitro. Nekaj spoznavanja, sladkih predstavitev mojih novih učencev in predvsem gradnja zaupanja, ki sem ga, vsaj mislim, hitro pridobila. Poslovimo se in komaj čakamo jutrišnji dan, da nadaljujemo izdelavo plakatov. Priznam, z njimi počnem tisto,
Prostovoljno delo me veže že iz osnovne šole. Takrat sem popoldan pomagala učencem iz nižjih razredov z učno pomočjo. Uživala sem. Se veliko naučila. In predvsem spoznala, da rada pomagam.
Čarobni otok. Rajski otok. Nebesa na zemlji. Vse to so imena, ki jih več kot zasluženo nosi Taveuni. Ne, ni samo narava rajska in njene plaže. Rajski so ljudje, ki uživajo darove tega zelenega čudeža.
Rosana je stara 43 let. Samo deset let je mlajša od mene. Ima štiri otroke. Dva sinova in dve hčerki. Na obisku je bila pri najmlajši, ki se šola v prestolnici Suva.
Dobrih 18 ur plutja je pred nami. Ne, nisem na križarki. Ta je sicer zasidrana zraven našega trajekta. Našega? To nočno dogodivščino bom delila s približno 100 domačini. Ob vkrcanju sem spoznala še eno popotnico z Aljaske in na hodniku
Vroče. Sončno. Vlažno. Končno! Pravo poletje! Nasmejani in prijazni ljudje. Bula tu, bula tam. Ob vprašanju Kako si? v primerjavi z Avstralijo tu vedno dobim iskren odgovor, ki odraža njihovo veselje do življenja. »Čudovito! Še en lep dan je pred