Rosana je stara 43 let. Samo deset let je mlajša od mene. Ima štiri otroke. Dva sinova in dve hčerki. Na obisku je bila pri najmlajši, ki se šola v prestolnici Suva.

Spali sva druga ob drugi, jaz na klopci, ona na tleh. Zbudili sva se sočasno, nekaj minut pred osmo zjutraj. Skrb, da bo noč težka, je bila popolnoma odveč. Zibanje ladje me je odneslo v čudovit spanec. Otrok nisem slišala, sosednje smrčanje sem zajezila s čepki. Nekajkrat nas je ponoči močno zazibalo, kar me je sicer prebudilo in tako hitro kot sem odprla oči, sem jih že zaprla in se prepustila sanjam. Prva stvar, ki sem jo videla zjutraj, je bil pogled na miren ocean in širok Rosanin nasmeh. »Bula! Good morning! How was your night?” me je vprašala, kako sem spala. Seveda sva začeli debato. V hecu sem jo povabila k sebi domov, na mojo oblazinjeno klop v kotu sobe, kjer smo spali. Približno 40 nas je bilo v istem prostoru.

Od malega je sanjala, da bi postala medicinska sestra. Želela je pomagati drugim. A ker so se starši ločili in je njena mati ostala sama z otroki, Rosana pa je bila najstarejša, je morala prekiniti študij in pomagati skrbeti za brate in sestre. Pri 20 se je poročila in ob rojstvu prve hčerke začela prostovoljno delo v lokalni skupnosti. Dvakrat na teden mora na izobraževanje v bolnišnico, vsake tri mesece mora vladi poslati poročilo o svojih dejavnostih, in ko vse preverijo, ji nakažejo simbolično plačilo za pomoč pri zdravstveni negi vaščanov. »Ni veliko,« pravi, »a končno počnem to, o čemer sem vedno sanjala.«

V tednih, ko imajo na kmetiji več dela, se odpove negi in možu pomaga pri opravilih. Gojijo kavo (to ni naša kava, temveč rastlina, iz katere pripravljajo tradicionalni rastlinski napitek, čaj, ki ga pijejo skupaj s prijatelji ob posebnih priložnostih ali pa kar tako, ob večerih). Poleg kave gojijo tudi jajčevce, paradižnik, zelje in nekaj zelišč, kar nato prodajajo ob sobotah na tržnici.

En mesec je preživela v Suvi. »Ljudje drvijo po ulici. Nihče te ne pozdravi. Še sorodniki, kadar jih srečam na ulici, me komaj pozdravijo. Časa, da bi se ustavili in pogovarjali, nimajo,« je nad življenjem v mestu šokirana Rosana, ki živi na majhnem vaškem otoku. »Vse se vrti okoli denarja. Plačaš za stranišče, vodo, elektriko. Mi imamo deževnico in sončne celice. Vlada nam, otočanom, zagotavlja sončno energijo za 15 fidžijskih dolarjev (6 evrov) vsake tri mesece. To je edini strošek, ki ga imamo.« Zelenjavo in sadje gojijo sami, ribe gredo lovit vsake toliko časa ali pa jih z ribičem zamenjajo za zelenjavo. Ker ima Rosana ob nedeljah zjutraj čas, še prostovoljno uči verouk. Super ženska je moja soseda z ladje.