Ranljiva
Pogosto. Vem, nikoli ne bi rekli. Močna. Odločna. Trdna. Prepričana o svojem prav. Trmasta. Navadno preveč. Še posebno če vprašam mami. Trmasta kot bik. Z glavo skozi zid, je rekel oči, ko sem se nazadnje na vrat na nos odločala za nakup avtomobila. »Pa saj ti bo uspelo. Še vedno ti je. Tudi zdaj ti bo.«
Znotraj tega se skriva veliko srce. Ogromno čustev. Tudi neizraženih. Neizpovedanih. Nepopolnih, če želite. Takšnih, ki iščejo svoj trenutek, da se izlijejo. Nekomu. Nekoč.
Nacionalni park Hartz Mountains
Ne pustim več. Ne dovolim več, da sem lahka igra.
Ne skrivam jih. Sem se pa naučila, da jih ne kažem več kot nekoč. Kot odprto knjigo skupaj z mojo osebnostjo. Ne pustim več. Ne dovolim več, da sem lahka igra. Za prijatelje. Znance. Sodelavce. Družino. Vse, ki so vedeli in vedo, kako dobiti mojo pozornost. Kako ukrasti moj dragocen čas in kako poskrbeti zase. Nič več.
Sem ranljiva. (P)ostajam ranljiva. Vedno bolj.
Nasadi sivke v okolici Hobarta
Gora Hartz
Tjaši, hvala. Zdaj vem, zakaj. Vem, od kod vsa čustva. Vsa ranljivost, ki sem jo dolga leta nezavedno držala v sebi. Vsi imamo svoje skrivnosti. Posebne trenutke, ki so zaznamovali naša življenja. A pomembno je, da se jih zavedamo. Da jih sprejmemo. Da jih delimo z drugimi. Čeprav nas ne razumejo. Ne podpirajo. Naj vedo. Naj vedo, kaj čutite. Kaj si mislite. Kje vas boli in zakaj. Naj slišijo. Morda bodo enkrat razumeli. Morda. Če ne drugega, vas bodo morda kdaj začutili. Vse, kar so vam prizadejali. S čimer so vas prizadeli. Tisto, kar vas je naredilo močne. Ranljive. A sprejete. In to je tisto, kar šteje. Da se sprejmete, si pustite biti ranljivi in ostajate zvesti sami sebi.
Sarabraj
Objem miline v pogumno srce, ki ve kje najti vecno radost.
Sarabraj-Tjasi