Neprespana noč. Spodnji sosedi so pozno v noč, skoraj do jutra, skrbeli, da nisem mogla zaspati. Dejansko so bile mirne noči v Brisbanu redek primer. Delo na cesti. Gradnja novega pločnika. Urejanje parka tik pod blokom. Vse, kar sem upala, da mi bo dalo mir v tej veliki avstralski vasi, mi je kratilo noči.
Zadnja noč v svoji postelji. V prostoru, kjer sem imela svojo zasebnost. Kjer sem vedno našla svoj kotiček miru, čeprav s čepki v ušesih. Neprespana, pa vendar željna novih pogledov v modrini morja vstanem in naročim prevoz. Ola. Zvesta prijateljica v mestih. Cenejša od Uberja. Pobere me Avstrijec. Navadno te pred vhodom pobere Indijec. Ki komaj govori angleško. Tokrat me na trajekt pelje sosed. Srečen, da je našel svoj mir v daljni Avstraliji.
Ura in pol vožnje do Moreton Islanda. Seveda se nenačrtovano odpravim na otok ravno med šolskimi počitnicami. Kako pa drugače. Bolj kot bežim v osamo in iščem mirne kotičke, bolj me obkrožajo razigrani otroci, ki opominjajo, koliko življenja vsak od nas drži v sebi.
Ne, še vedno ne čutim domotožja. Se pa vedno bolj zavedam, kaj imam doma.
Oddaljujemo se od pristanišča. Stopim na sončno palubo in opazujem modro morje. Okoli nas plavajo ogromni klobuki in meduze. Modre barve so. To so tiste, ki najbolj bolijo, če te opečejo. Vsaj zdi se mi, da je tako. Ogromno jih je. Po telefonu klepetam s prijateljem iz Slovenije. Opominja me, zakaj se tako radi kopamo v Sredozemskem morju, kjer na nas ne preti toliko nevarnih živali. Ne, še vedno ne čutim domotožja. Se pa vedno bolj zavedam, kaj imam doma. Narava, ki jo skrbno čuva naša deželica, je res neprecenljiva. Neprekosljiva. Tako lahko dostopna. Ne mudi se mi domov. Nikakor. Se pa zavedam in komaj čakam, da obiščem vse kraje, ki jih še nisem.
Ozrem se naokoli. Daleč v daljavi silhueta tropskega mesta. Country city town on steroids je opis, ki mi je najbolj všeč. Podeželska mestna vas na steroidih. Hitro razvijajoč se Brisbane, ki daje veliko. Podobno kot vsa ostala velika mesta mi je tudi ta oddaljeni pogled najbolj všeč.
15 ladij je na obali. V njih so zagotovo zapisane posebne zgodbe.
Kjer bom ustvarjala nove spomine.
Počasi se v daljavi prikažejo bele sipine. Videti so kot peščeni hribčki porasli s puščavskim rastjem. Obkroženi s turkizno vodo. Oceanom. Ki v sebi skriva razbitine. 15 ladij je na obali. V njih so zagotovo zapisane posebne zgodbe. Čas je, da se izkrcam. Sezujem japonke. In se peš sprehodim do skoraj štiri ure oddaljenega kampa. Kjer bom ustvarjala nove spomine. Modre. Polne svobode. In svežine prostranega oceana.
