Kuba, Santiago de Cuba, prestolnica salse, je tudi kraj začetka kubanske revolucije ter evolucije literature, glasbe, arhitekture, politike in etnologije.

Imela sem željo. Močno željo, da bi rojstni dan preplesala. Tam, kjer se je rodila. Salsa. Verjela sem, da mi bo uspelo. Kuba sicer na vsakem koraku ponuja presenečenje. Prijetno, če ji dovoliš, da te nauči kaj novega. Po najbolj turistično obarvanem začetku pisanega potovanja se odpravim na jug. Kjer so doma pristni Kubanci. Da najprej izpolnim svojo prvo rojstnodnevno željo. Osvojiti najvišji vrh Kube. Zakaj? Ker ima turkizno ime.

Kubanska vasica ob kristalno čisti reki. Svojo pot si utira med visokimi palmami. Bujno rastje s svojo zeleno veličino izžareva pristnost. Povezanost z naravo. Krave so povsod na cesti. Avokadova drevesa pri njih rastejo kot pri nas češnje. Ne, ni sezona. Pa tako sem se veselila domačega sadja. To je Santo Domingo.

Pred dobrim letom so bile tu tri hiše za oddajo turistom. Danes jih je vsaj deset. Dve noči prespim v Casi Julio. Pogled na zelene vrhove, žuboreč potoček, obkrožena s sadnimi drevesi. Mango, mandarine, banane, avokado. Najboljši zajtrk z zagotovo najbolj zenovskim okoljem. Že če bi lahko zajtrk jedel ves dan, bi se ti zdelo, da si videl ogromno. Sprehodim se med domačini in se odločim, da se odpravim tja, kjer so leta 1958 odmevali streli gverilskih akcij Fidela Castra.

Radio Rebelde

Comandancia de la Plata. Nekoč vojno območje, kjer se je v svojih idiličnih skrivališčih skrival veliki vodja. Danes prostor, kjer se v živo bere in gleda zgodovina. Kot novinarko me navduši sedež Radia Rebelde. Od tod so Fidelovi uporniki oddajali prve novice. Tu so Fidelovi govori dobili razsežnosti, kakršnih prej ne bi mogli doseči. In kdo ga je vzpostavil? Kdo drug kot veliki Che! Ravno zaradi njegovega zanosa, da mora biti ljudstvo ozaveščeno in izobraženo, so predvajali tudi določene izseke iz literature, vse seveda med kubansko revolucijo. V sosednji hiši, eni od danes stoječih 16, hranijo celo tipkalni stroj. Kakšna poezija!

V zbranem premišljevanju se počasi odpravim nazaj v dolino, kjer se ob reki sprehodim proti nekoliko odročnejšim vasem. Srečam vodnika, ki nas je vodil po zgodovinskih kotičkih pod najvišjim kubanskim vrhom. Vrača se domov. K ženi in dvema hčerama. Nese jim zelje. Opazujem njegov korak. Urno stopa. Nasmehne se in pravi, da turisti načelno v vaseh niso najbolj dobrodošli. Zakaj? Ker so vasi del nacionalnega parka in je za vstop treba plačati vstopnino. Ja, pričakoval je plačilo. Pomislim najprej. A ko nadaljuje in me povabi domov na kavo, da me bo njegova žena zagotovo vesela, spremenim mnenje.

Živijo v leseni kolibi s črno kuhinjo in tremi posteljami v drugem prostoru. Z zavesami so ločili spalni del od bivalnega. Star ventilator, sestavljen iz več različnih delov, ustvarja rahel vetrič. Na steni iz lesenih desk visi plakat trenutno najpriljubljenejšega kubanskega pevca. »Kako si želim na njegov koncert,« pravi. S toplim stiskom rok in iskrenim nasmehom me v svoj dom sprejme njegova žena. Takoj za tem, ko močno objame moža, ki se je vrnil z dela in najverjetneje zaslužil okoli … saj ne znam preračunati. Dvajset evrov, ki jih dobi na mesec, razdelite na vse dni v mesecu. Toliko dobi plačano na dan. A je zadovoljen. Kako jim uspeva, se sprašujete. Tudi jaz sem se.

Pridno varčuje že vse življenje. V drugi vasi je pred leti kupil hišo. Uredil jo je in jo oddaja turistom. Zdaj varčuje že za drugo. Ja, če si varčen, so nepremičnine na vasi »poceni«. Tako mu uspeva. Kadar ni turistov, ni vodenih ogledov, takrat je hiša navadno prazna. Zato se tja odpravijo na počitnice. V približno uro in pol oddaljeno vas.

Po najstrmejši kubanski cesti

Medtem njegova žena kuha kavo. V visok lesen terilnik vrže sveže pražena kavna zrna, jih stre in skozi filter v zarjavelem držalu preliva vrelo vodo. Kako diši! Želela sem si kupiti kakšen kilogram, da bi še zaslužili kaj, a je nimajo več veliko. Potrebujejo jo zase. Sezona letos ni bila dobra. Tudi sadja in zelenjave ne bo dovolj.

(Članek je bil objavljen v časopisu Delo in na portalu Mična)