Cayo Granma je leta 2012 opustošil hurikan Sandy in oktobra 2016 še hurikan Matthew. Ogromno ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Tiste skromne lesene barake je odpihnilo v morje, ljudje so ostali brez vsega. Še danes nimajo ničesar.
``Ogromno ljudi je ostalo brez strehe nad glavo.``
``Išče besede, a hvaležnost, ki se iskri v čudovitih solznih očeh, je dovolj.``
Ko sem vstopila v »hišo« gospe, ki je ravno tisti dan praznovala 50. rojstni dan (kazala jih je več kot 60), so se mi ulile solze. Živela je v vlažni in plesnivi sobi, vse, kar ji je ostalo in kar so ji prinesli prijatelji, je imela shranjeno v plastičnih vrečkah. Mož je v domu za ostarele, hči se je primožila v Santiago. Ostala je sama. S svojo mačko. Pripoveduje, da skupaj spita. Da je vse, kar ima. V roke ji stisnem pesose. Išče besede, a hvaležnost, ki se iskri v čudovitih solznih očeh, je dovolj. Na star zmečkan košček papirja mi napiše svoje ime in naslov. S tresočimi se rokami. Da jo bom le našla, ko se naslednjič vrnem. Ja, na ta otok se zagotovo še vrnem.
``Na star zmečkan košček papirja mi napiše svoje ime in naslov.``
Speče mesto pokaže čare
Dolga vožnja nazaj na sever, v eno turistično najbolj obljudenih mest, Trinidad. Marsikdo bi bil nejevoljen, ker je avtobus prispel prehitro, ob pol šestih zjutraj, ko je bilo še vse zaprto. Mene je vzradostilo. Zakaj? Ko mesto spi, pokaže svoje čare. Brez vrveža neučakanih turistov. Konji so vpreženi mirno stali pred vhodi. Tlakovane ulice so čakale, da se po njih zapodijo otroci na poti v šolo.
Casa particular se imenujejo domovi,
ki jih Kubanci oddajajo turistom.
Sonce je obsijalo pročelja pisanih hiš. Čudoviti zgubani upokojenci so s cigarami v rokah počasi korakali proti prvemu baru. Starodobniki vseh barv pa so pozirali pred hišami. To jutro je bilo nekaj posebnega. Kot je Trinidad. Očara menda vse. Tudi mene je. Še posebej hrana, ki sem jo vse dni jedla kar pri svojih gostiteljih. Casa particular se imenujejo ti domovi, ki jih Kubanci oddajajo turistom. In nekateri so povrhu vsega še dobri kuharji. Ti so sposobni turiste prikovati na domačo kuhinjo. Vsak večer sem jedla svežega jastoga, sveže škampe, ribe in domačo zelenjavo. Za pičlih deset do 15 evrov. Odvisno, kaj vse sem si še zaželela. Njim zaslužek, meni užitek.
Več o tem, kje se je rodila salsa.
``Sonce je obsijalo pročelja pisanih hiš.``
``Starodobniki vseh barv so pozirali pred hišami.``
Podvodni raj
Potapljanje. Tudi zaradi tega sem prišla na Kubo. Da bom doživela pravi podvodni raj. V Trinidadu poskusim srečo. Ravno tiste dni je bilo morje nekoliko bolj razburkano, zato niso opravljali potopov. A sem popolno pravljico Karibskega morja zato doživela na Playi Giron in v Zalivu prašičev. Ja, to je sloviti Bay of Pigs oziroma Bahia de Cochinos. ( Se nadaljuje …)
(Članek je bil objavljen v časopisu Delo in na portalu Mična.)
Pingback: Prestižnejši del potovanja po Kubi ~ Blue Eyes Discover