Vroče je. Ura je skoraj poldne. Sopara tropskega gozda je neverjetna. Sonce močno pripeka. Vzpenjamo se, spuščamo, hodimo v senci bujnega zelenega rastja in poslušamo petje tropskih ptic. Neutrudne so. Kot večina naše skupine. Trojica italijanskih kuharjev vmes popusti. »Se vidimo v koči,« se odločijo, da se nam pridružijo na večerji. Kjer bomo na osvojenih približno dveh tretjinah poti prespali. Razgled ni ne vem kaj, a je okolica tista, ki navduši. Meglica, ki se razkadi in pokaže vso veličino visokih tropskih palm. Malo se pooblači, pade nekaj osvežujočih kapljic in kmalu posije sonce.

ŽELJA SE JE URESNIČILA

Vlaga v zraku z močno pripeko ubija. A vztrajnost alpskih narodov, združenih v tej skupini, nas pripelje do lesene hiške, kjer prespimo. Večerja? Raje ne povem, kaj. Še kuharji niso mogli verjeti svojim očem. Ko so prisopihali do nas, so odločno povedali: »Jutri ne gremo na vrh.« Ja, odločili so se, da se naslednje jutro po zajtrku odpravijo v dolino, vrh pa prepustijo nam. Sedemdesetletnemu nizozemskemu paru, dvema mladoletnima Nemcema, skupini francoskih mladeničev, dvema umirjenima in tihima Nemkama ter Slovenki, ki bo na 1972 metrih pričakala svoj 30. rojstni dan.

»Feliz cumple, Anja!«

Oblačno in vlažno jutro. Po noči tisočerih zvezd. Tropske kapljice nas hladijo do skoraj pol poti. Najbolj zanimivo dejstvo – po vsakem prehojenem kilometru te pričaka oznaka, koliko si jih že prehodil. Ja, na Kubi vzpone na hribe (o gorah žal ne moremo govoriti) merijo v prehojenih kilometrih in ne po doseženi višini. Po nekaj desetih vzponih in spustih mi je povsem jasno, zakaj je tako. Pridemo do vrha. »Feliz cumple, Anja! (Vse najboljše za rojstni dan, Anja!)«

Kot sem si zadala, rada bi plesala. Zato naredim vse, da se takoj po vrnitvi v dolino do večera pripeljem v prestolnico salse. Santiago de Cuba. V vsej svoji nočni veličini. Glasba na vsakem koraku. V vsakem lokalu. Na vsaki terasi. Kljub utrujenosti ne morem, da ne bi.

Jutro v atriju čudovite staromeščanske vile. Kljub onesnaženemu zraku me mesto navduši. Ljudje so umirjeni. Živijo. Živijo polno življenje. V vsaki ulici me preseneti kaj drugega. Od razigranih otrok, ki pritečejo k meni, ko vidijo, da delim bombone, do betežnih moških, ki sedijo na stopnicah pred vhodom v hišo in nimajo kaj početi, ter nasmejanih ženic, ki počasi in vztrajno grizejo po klancu navzgor. Po zgubanem čelu jim tečejo kapljice potu. Čudovit rožni park ob obali, ribiči s starimi mrežami in skoraj neprepoznavnimi čolni, na katerih zasluženo počivajo pod dežnikom z napisom Coca-Cola. Najlepši odtenki pročelij starih kubanskih hiš, ki pišejo neverjetne zgodbe revolucije, svoj čar pokažejo ob sončnem zahodu.

Santiago de Cuba je drugo največje mesto na Kubi in blago rečeno zaklad kulturne in zgodovinske dediščine. Na Trgu revolucije se je leta 1953 začela kubanska revolucija. In se nadaljevala evolucija literature, glasbe, arhitekture, politike in etnologije. Vedno, ko potujem, si rada ogledam kraje, ki niso na seznamu »deset top krajev, ki jih morate obiskati«. Odločim se za nekoliko oddaljeno utrdbo, Castillo de San Pedro de la Roca del Morro.

Če te zanima, kako se je potovanje po Kubi začelo …