Ko najdeš svojo srečo
Nobena pot ni lahka. Nobena ni posuta z zlatom in obsijana s soncem. Vsako pot kdaj prekrijejo oblaki. Zmoči dež. Ali pokrije sneg. Ker je tako prav. Ker se le tako vsak trenutek naučimo nečesa novega. Nihče ni odgovoren za našo srečo in zadovoljstvo, razen sami. Sami smo odgovorni za naše počutje. V prvi vrsti. Kajti sami najbolj vemo, kaj nam je všeč. V čem uživamo. Kaj nam pospeši bitje srca in v kakšnih trenutkih postanemo najsrečnejši človek na svetu. Če tega še ne veš, je čas, da to odkriješ. Najdeš prostor, kjer boš svobodno zadihal. Kraj, kjer se boš počutil sprejetega.
“Ko sem tekla po dolini Little Hartley v čudoviti pokrajini Blue Mountains, ...”
Tudi jaz sem (bila) takšna, da bi rada najprej pomagala vsem drugim in šele na koncu poskrbela zase. Za svojo srečo. Pa ne gre tako. Ko ugotoviš, da moraš najprej osrečiti sebe, se spoznati, se razumeti, uživati v svoji družbi in sprejemati sebe, šele takrat resnično ugotoviš, kdo si. Ni lahko. Lahko rečem, da potovanje spoznavanja samega sebe ne pozna konca. Zakaj? Vsak trenutek, vsaka nova izkušnja, vse nove okoliščine, ki nam prihajajo na proti, so drugačne in nove. Torej jih doživljamo prvič. Zato ne moremo vedeti, kako se bomo odzvali. Ali nam bo všeč. Ali nas bo ta izkušnja osrečila. Lahko pa predvidevamo in ugotavljamo, ali se resnično poznamo. Tanka je meja med predvidevanjem in pričakovanjem. Ne pričakujte, da vam bo všeč, ampak predvidevajte, da je na podlagi že znane dogodivščine mogoče, da vam bo ravno ta gora všeč. Če boste pričakovali, ste lahko razočarani, in to vas nikakor ne bo pripeljalo na pot k sreči.
Takrat boš srečen. Takrat boš lahko srečo delil naprej. In pomagal drugim.
Najlažje se je osrečiti z majhnimi nepredvidljivimi trenutki. Ko sem tekla po dolini Little Hartley v čudoviti pokrajini Blue Mountains, sem ugotovila, da te »mountains« sploh niso gore, kakršne sem si predstavljala. A nisem obžalovala odločitve, da sem se podala na dogodivščino tja dol na jug. Sprejela sem, da je ta narava drugačna od naših visokih, kamnitih in golih gora. Začela sem uživati v majhnih zbiralnikih vode za pašno živino. Razveselila sem se vsakega papagaja, kakaduja, ki je letel nad mano. In najbolj sem se razveselila kenguruja, ki je na drugi strani ceste skakljal vzporedno z mano.
Ob užitku v teku sem dodala še nepredvidljive okoliščine, ki so mi še polepšale sončno popoldne. Vem, da lahko uživam v gorah, ki to niso. Da se lahko naužijem lepot, ki so neznane. Da se lahko nadiham svežega v evkaliptusove vonjave obarvanega gorskega zraka na 1.000 metrih nadmorske višine in izkoristim dneve za neskončne sončne zahode, ki v oranžno pobarvajo klife.
“Zaloge niso neskončne. Trajajo, pa vendar imajo svoj konec.”
“Takrat boš srečen. Takrat boš lahko srečo delil naprej.”
Dokler ne veš, kaj te osrečuje, kako boš to dosegel, kako boš to srečo vzdrževal, boš težko osrečeval druge. Pozitivno energijo, ki jo potrebuješ za polnjenje svojih baterij, moraš od nekod črpati. Zaloge niso neskončne. Trajajo, pa vendar imajo svoj konec. Preden se tvoja baterija izprazni, najdi način, kako se bo sama, brez tvojega zavedanja, polnila. Vsakič, ko se boš nasmehnil. Ko se boš zahvalil za dan, ki ti je polepšal teden. Ko boš na nebu zagledal čudovit oblak, ki bo podoben preminulemu hišnemu ljubljenčku. Ko boš zaužil trenutek, ki ti je dan.
Takrat boš srečen. Ko boš v nevihti videl čudovite strele in se ob prazni denarnici veselil zelenjave s sosedovega vrta. Takrat boš srečen. Takrat boš lahko srečo delil naprej. In pomagal drugim.
