Ljudje smo si različni. Imamo različna mnenja, različne poglede na svet. Drugače dojemamo stvari, ki se nam v življenju dogajajo. Prav je tako. Naj bo ta različnost tista, ki nas bo spodbujala k sprejemanju te drugačnosti. Kajti le tako bomo spoznali in sprejeli tudi sebe.

Vsake toliko me vprašajo, ali sem se našla. Našla? Kaj? Pa saj se nisem nikoli iskala. Spoznavam se. Nisem izgubljena. Točno vem, kaj bi v življenju rada. Kaj bi rada počela, kako bi rada živela in kaj je tisto, kar me osrečuje. Vse to vem. Spoznavam pa, raziskujem in odkrivam, kje vse se to skriva. Povsem spontano odkrivam tiste drobne stvari, ki mi narišejo nasmeh na obraz, ki mi dajo energijo. Odkrivam svoje lastnosti, ko poslušam pripovedi, prigode in izkušnje vseh takrat neznanih ljudi, ki jih spoznavam na poti.

Potovanja so ljudje.

Potovanja so prijazni nasmehi neznanih ljudi, ki gredo mimo.

Potovanja so ne samo ogled znamenitosti, okušanje lokalnih dobrot in magnetki za hladilnik, ki jih še vedno skrbno zbiram. Potovanja so ljudje. Potovanja so prijazni nasmehi neznanih mimoidočih ljudi. Poskusi. Nasmehni se neznancu. Če boš le ulovil njegov pogled. Nasmeh boš dobil nazaj. Kdo ve, morda te ogovori. Če nič drugega, opazuj njegov odziv. Ko bo tvoj nasmeh iskren in bo prišel na obraz sam od sebe, bo iskren nasmeh prišel tudi k tebi.

Bogastvo je, ko lahko na poti spoznavam tako različne ljudi. Z različnimi zgodbami. Travmami. Dogodivščinami. Uspehi. Žalostnimi prigodami. Ne primerjam se z njimi. Poskušam jih razumeti. Poskušam ugotoviti, kako bi se jaz odzvala v podobni prigodi. Kaj bi se iz te izkušnje naučila? Kaj se je nov prijatelj iz tega naučil? Ne sodim. Ne primerjam. Ne smili se mi. Spoštujem tega človeka. Ker se mi je zaupal. Ker je imel dovolj moči, da mi je povedal nekaj, česar niti sam morda ni vedel.