Nad mano je milijarda zvezd. Skrivnostno pesem poje veter. Toplo me boža po obrazu. Vonj žerjavice in čaroben oranžno-rdeč sijaj z ognjišča ustvarjata vonj domačnosti.
Pogled zre navzgor. Proti zvezdam. Tja, kjer so zarisane poti. Ne vem, kam vodijo. Upam, da tja, kjer skrivnosti čakajo, da jih nekdo odkrije. Kdo bo prvi tam? Ni pomembno. Vsakega od nas čaka svoja pot. Na njej odkrivamo vedno nove stvari. Tiste, ki si jih sami izberemo. Za katere se sami odločimo. Po navadi zavestno. Kdaj tudi v trenutku, ne da bi se poglobili v odločitev in jo tehtno sprejeli.
Vsaka izkušnja nas uči. Gradi. Z njo rastemo. In si upamo več.
Zvezde. Kam me vodite? Kaj vse me še čaka? Do zdaj je bila moja pot vedno polna presenečenj. Tako prijetnih kot tistih, iz katerih se največ naučiš. Tistih bolečih. Trgajočih. Kdaj pa kdaj tudi žalostnih. A prav vsaka izkušnja nas uči. Gradi. Z njo rastemo. In si upamo več. Daje nam pogum, zanos in upanje, da nas korak naprej čaka nekaj lepšega. Drugačnega. Morda še bolj bolečega. A vsekakor vrednega doživetja.
Kam me vodijo skrivnostne zvezdnate poti
Noč pod zvezdami
Ponoči se prebudim. Prestrašim se. Nisem vajena spati pod zvezdnatim nebom. Nasmehnem se. Zazrem se v nebo. Zavem se, da sem del vsega tega. Del zgodbe, ki se odvija. Narava, s katero smo tako zelo povezani, nas uči. Kaže pot. Točno tja, kamor moramo, da zrastemo, se naučimo, sprejmemo in se naučimo sprejemati. Sebe. In druge. Tudi tiste, ki so tam visoko med zvezdami.
