Drugo jutro nas, po meditaciji ob sončnem vzhodu, pričakajo neznosna vročina, močan veter, za tem nenadoma nor naliv, in kar naenkrat se nebo začne barvati v oranžne, svetlo- in temnosive odtenke. V uri popoldanske meditacije končno vzpostavim svoj mir.
Najdem prostor v sebi, v katerem sem mirna, in končno začnem. Med odmorom me na stranišču, kljub veljavi popolne tišine, ogovori zaskrbljena meditatorka. Pravi, da ve, kako je videti dim, in da ta prihaja od zelo blizu. Da ima močno migreno, da jo skrbi in naj se odpravim do učitelja in mu povem, kaj se dogaja zunaj. Na hitro pomislim, kaj naj storim, in se odločim pomagati sočloveku, ki je v stiski. Čeprav je s tem prekinjeno eno od pomembnih pravil, biti v popolni tišini.
Če želiš slediti navodilom ustrezne meditacije, moraš deset dni živeti v popolni tišini. Le tako lahko vzpostaviš svoj popolni notranji mir. To pomeni nobene komunikacije, pogledov, telesnih stikov ali telesnih mimik. Najlažje je gledati v tla in ostajati v svojem svetu. Seveda, nobenih knjig, dnevnikov, ne, tudi telefona ni v času izvajanja te čudovite osvobajajoče tehnike meditacije.
Vse se zgodi z razlogom. Vse pride in gre.
Z namenom.
Dim se vedno hitreje širi proti nam. Modro nebo izgublja svojo prvinsko barvo. Kaj mi sporoča narava? V zelo majhni in intimni skupini silvestrske meditacije se nisem počutila najbolj prijetno. Nekaj mi ni ugajalo. Pogrešala sem ga. Bila sem dovolj močna, da sem zbrala misli in ostala osredotočena na »delo«, a nekako se mi je zdelo, da nisem tam, kjer bi morala biti. Ko je spregovorila narava in za njo še meditatorka, sem sprejela znak. Morda ni pravi trenutek za miren vstop v novo leto?
Si izpustil, kako sem sploh prišla do teh dvomov? Preveri tukaj.
“Najdem prostor v sebi, v katerem sem mirna, in končno začnem.”
“Morda ni pravi trenutek za miren vstop v novo leto?”
Oklevam. Med dokončanjem zastavljenega cilja in družbi osebe, ob kateri se počutim ljubljeno. To bo prvo in zadnje silvestrovanje brez njega. Ko se odločam med ostati ali odnehati, dobimo informacije, s katerimi nas želijo pomiriti. Gori. Gori le 20 kilometrov stran od nas. Del gozda v bližini nacionalnega parka. Gasilci imajo požar menda pod nadzorom. Nadaljujemo meditacijo. Veter je vedno močnejši. V meditacijsko dvorano nosi pesek, loputa z okni in vrati ter lomi veje onemoglih dreves, ki ob začetku poletja kljubujejo vročini.
“Preletavajo nas helikopterji.”
“Po uri meditiranja naznanijo evakuacijo.”
Preletavajo nas helikopterji. Namesto čistega zraka sredi neokrnjene narave v tasmanskih hribih ob globokem vdihu okusim dim. Koncentracija pade. Kaj pade, zaskrbi me. Veter ne pojenja. Noč se bliža. In ogenj ni ugasnil. Obkroža nas dim, nebo je sivo in nad nami krožijo helikopterji. Želim stran. Želim v objem osebe, ki mi je le nekaj dni prej ukradla srce. Ne, ne želim odnehati. Želim preživeti in ostati na varnem. Res je, morda nikoli več ne bom imela priložnosti meditirati za silvestrovo. A kdo ve, morda lahko izgubim kakršnokoli drugo priložnost, če ostanem. Ne bežim. Ne iščem izhoda. Ne želim odnehati. Ne odločam se za lažjo pot. Odločila sem se za varnejšo pot. Anicha. Vse se zgodi z razlogom. Vse pride in gre. Z namenom. To uči vipassana meditacija. Sprejmi resnico, kakršna je. Dejstvo je, da tu nisem varna. Narava je odločila, ali bomo tu dočakali tako imenovano najdaljšo noč v letu ali ne. Narava naj odloči, ali ostanem ali ne.
Odpravim se na večerno uro meditacije. Po uri nepremičnega meditiranja naznanijo evakuacijo. Narava je odločila. Novo leto boš preživela drugod. Z nekom. In ne sama v svojem svetu, kot sem se odločila pred štirimi meseci, ko sem sedela pred računalnikom in čakala, da odprejo prijave. Da le ne bi zamudila najmirnejšega vstopa v novo leto. Kdaj drugič. Morda.
