Skuhala sem si kavo. Ni domača, slovenska. Je pa iz džezve, in to bosanske. Kupila sem jo od nekdanje lastnice balkanske restavracije na obrobju Brisbana. Zatem ko je njen mož dobil avstralsko državljanstvo (priseljeni Bošnjak, ona je z družino v Avstraliji živela že od malega), se je ločil. Zapreti je morala restavracijo, ki sta jo prej vodila skupaj. Ostal ji je kup opreme, ki jo prodaja. Po spletu. S to džezvo že dobrega pol leta potujem naokoli.

Tokrat mi je prav prišla ob sončnem vzhodu sredi ničesar. Izsušeno jezero, eno od mnogih na tej suhi celini. Jezero Mungo v nacionalnem parku Mungo, 600 km stran od Melbourna in 530 od Adelaida. Oddaljenost od dveh zadnjih mest, ki jih bom še obiskala, preden zapustim to odmaknjeno deželo. Odmaknjeno v več pogledih.

Sedim ob suhi rečni strugi, po kateri se je, predvidevam, polnilo jezero. Počutim se, kot da sem v rezbarski delavnici. Podobne, enakomerne, pa vendar unikatne oblike krasijo nekdanjo strugo. Jutranji sončni žarki jo počasi barvajo v oranžno-rdečkaste barve. Počasi se čuti toplina, ki jo oddaja sonce. Noči v puščavskem svetu so hladne. In temperature se začnejo dvigati takoj, ko posije sonce.

Zakaj sem tu? O minljivosti sem se učila že v Severnem teritoriju. Ko sem občudovala lepote naravnih vodnih bazenčkov in milijone starih kotanj v okolici Alice Springsa. Ne glede na to, kako veliko je jezero, se je sčasoma izsušilo. Ne glede na to, kako veliki smo – govorim bolj o veličini kot velikosti – nekega dne nas ne bo več. Vsako takšno zavedanje, spoznanje me opomni, da užijem prav vsak trenutek, ki mi je dan.