Nekaj je bilo v zraku. Zdaj vem. Nova luna. Vedela sem, da ne bo ok. Čutila sem, da se bo tokrat zares zgodilo.
Dobili smo se v mestu, da nazdravimo našemu poznanstvu v Warlukurlangu Art Centru in po treh tednih »suhega življenja« (Yuendumu je tako imenovana suha skupnost, kjer alkohol ni dovoljen) spijemo kozarček hladnega. On je Avstralec, ona z Jamajke. Živita v Brisbanu, potujeta, kolikor lahko, za božič odhajata k sorodnikom na obisk v Tasmanijo, po novem letu na Novo Zelandijo k njeni hčerki.
V trenutku, ko sem si razpela lase,
sem vedela, da to ni bila prava odločitev.
Naročimo vsak svojo pijačo in iščemo prosto mizo. »Pa saj lahko kar stojimo,« reče Kel, medtem ko se Paula že začne pozibavati v ritmih jamajške glasbe. Polna sta energije. Tiste mladostne. »Navadno greva sama ven, ker najini prijatelji niso več za takšne lokale z živo glasbo, koncerte in DJ-je. Midva pa rada pleševa.« Kipita od sreče in zaljubljenosti. Miss P kliče Paulo, ki tudi sama slika. Medtem ko je on delal pri nekem vladnem projektu v skupnosti, je ona kot prostovoljka vsak dan pomagala v našem centru. Imava popolnoma drugačen okus za umetnost, všeč so nama drugačne barve in drugačni motivi, a imava skupno neverjetno željo po življenju. Zato se nam je uspelo videti še tik pred nadaljevanjem moje poti proti jugu.
Ne, to ni slovo. Še se bomo srečali. Preden prideta v Slovenijo, že v Tasmaniji čez slab mesec. »Naroči si taksi. Bo varneje.«
”Dobili smo se v mestu, da nazdravimo našemu poznanstvu v Warlukurlangu Art Centru.”
”Alice Springs”
»Ah kje, dvakrat sem se že po temi vračala domov, pa ni bilo nič. Vse bo ok,« sem rekla, ko sem prečkala cesto. Na desni so bili policisti na konjih, na desni kopica najstnikov. Aboriginov. Ti dneve in noči večinoma preživljajo na ulici. Stran od alkohola in nasilja med štirimi zidovi. Polni jeze, agresije, sovraštva in nerazumevanja.
”Grafiti na ulicah Alice Springsa”
Čutila sem, da je nekaj v zraku. Da nekaj ne štima. Ves večer sem imela spete sveže umite lase. »Med 15-minutno hojo do doma se mi bodo posušili,« sem si potrdila.
V trenutku, ko sem si razpela lase, sem vedela, da to ni bila prava odločitev. »Kličeš pozornost,« sem rekla sama sebi. Ulica je bila prazna. Precej bolj mirno je bilo kot navadno do zdaj. Pisala sem bratu, ali ima čas, da poklepetava. Navadno se ob večernih urah slišim z domačimi ali prijatelji. Ni imel časa. Prav, bom pa z nekoliko hitrejšim korakom stopila proti domu. Po pločniku ob glavni cesti. Mimo teniških igrišč sem bila. Naslednja ulica desno je moja. Še malo, pa bom na varnem.
Slišala sem jih. Kako so pritekli za mano. Se nadaljuje …
Pingback: Nekaj je bilo v zraku 2 ~ Blue Eyes Discover