Kam te kliče srce
Potovati. Želja, ki ne ugasne. Niti takrat, ko so pred mano drugačni cilji. Morda lažje dosegljivi. Morda ne tako pomembni. Morda bolj. Vedno del mene in mojega življenja. To sem jaz. Čeprav si še tako prizadevam, da bi našla svoj prostor pod svobodnim soncem, mi ta beži na drug konec mavrice. Tja, kjer so ljudje nasmejani, srečni, kjer namesto roke podarijo objem. Tja, kjer so novi pogledi, drugačne pokrajine, kjer se voda vrtinči v nasprotno smer. Tja, kjer še nisem bila.
Nepoznano. Neodkrito. Drugače. Morda kdaj nerazumljivo. In ravno to je čar potovanja. Odkrivati. Poskušati razumeti. Raziskovati. In spoznavati. Z vsakim novim odkritim koščkom sveta odkriješ tudi košček sebe. Košček neraziskanega. Tisto podrobnost, ki se je skrivala pred tabo.
``Z vsakim novim odkritim koščkom sveta odkriješ tudi košček sebe.``
Včasih so dovolj novi kraji. Kolikokrat se mi na poti zgodi, da imam občutek, da sem točno na tem mestu že bila. Pa nisem. Morda v prejšnjem življenju. Če obstaja. Morda v sanjah. Kdo ve. Zakaj je ravno ta kraj v meni vzbudil zanimanje? Zakaj sem se ustavila tu? Zakaj ne v sosednji ulici? Toliko vprašanj, katerih odgovorov nimaš, pa jih moraš poiskati. Ali pa se ti čez trenutek ali dva pokažejo sami.
Moja potovanja so vedno povezana s spoznavanjem novih ljudi.
Najraje spoznavam nove ljudi. Nove obraze. Nove zgodbe, ki žarijo v njihovih očeh. Moja potovanja so vedno povezana s spoznavanjem novih ljudi. Ne bom si zapomnila imena najlepše ulice. Ali pa kavarne, kjer so mi postregli z najboljšo kavo. No ja, če je res presežek, si bom. Sicer pa si bom kraje zapisala v spomin z osebami, ki sem jih tam spoznala. O zgodbah, ki so mi jih pripovedovale, ko smo se sprehajali med starimi zgradbami. Medtem ko smo osvajali vrhove. Ali pa šteli zvezdne utrinke in skupaj zrli v nebo. Ljudje so tisti, ki naredijo moja potovanja bogata. Bogatejša. Ki mi zaupajo svoje življenjske zgodbe.
“Le zakaj na vrhu hriba klepetamo točno s to osebo?”
“Takoj ko boste zaupali sebi, vam tudi občutek ne bo več lagal.”
Zgodbe življenja so navadno tiste, ki povedo največ o ljudeh. Te nas oblikujejo. Ja, tudi skozi trpljenje, žalost, jezo in težke trenutke. Če le želimo, tudi v takšnih trenutkih najdemo odgovor. Novo izkušnjo. Iz katere moramo potegniti največ. Se nekaj naučiti. O sebi. Drugih. O vsem, kar nas obkroža. Pozabiti na »če« in sprejeti dejstva. Dogodke. Prišli so nam naproti, da nas nekaj naučijo. In tako kot lepi trenutki in težke okoliščine v naša življenja vstopajo različni ljudje. Z namenom. Pa naj bodo to sosedje ali mimoidoči na drugem koncu sveta.
Le zakaj na vrhu hriba klepetamo točno s to osebo? Ker nam bo morda olajšala iskanje novega stanovanja? Ker nas bo naučila, da moramo početi samo tisto, kar nas osrečuje? Ker nam bo zaupala, s katerega vrha je najlepši sončni zahod? Spoznajte jo. Pogovarjajte se. Zaupajte ljudem. Predvsem zaupajte svojemu občutku. Takoj ko boste zaupali sebi, vam tudi občutek ne bo več lagal.
“Ko dejanje postane dosežen cilj, vem, da sem na pravi poti.”
“Potovati. To je tisto. Pa čeprav znotraj sebe.”
Ko potujem, želje pretvarjam v dejanja. Ko dejanje postane dosežen cilj, vem, da sem na pravi poti. Ne na poti na drug konec mavrice, ampak na poti k sreči. Zadovoljstvu. Ker se učim. O sebi. Drugih. In spoznavam. Njih. Sebe.
Dokler bo v meni tlela želja po odkrivanju, tako dolgo bom potovala. Naj bo to potovanje po domačem kraju, sosednji vasi ali drugem koncu sveta. Povsod so neodkriti kotički. Nepoznani ljudje. In nove zgodbe. Potovati. To je tisto. Pa čeprav znotraj sebe.
