Čarobni otok. Rajski otok. Nebesa na zemlji. Vse to so imena, ki jih več kot zasluženo nosi Taveuni. Ne, ni samo narava rajska in njene plaže. Rajski so ljudje, ki uživajo darove tega zelenega čudeža na Zemlji.
En teden sem preživela v vasi (ne, nisem človek za resorte) z domačini. Ko rečem vas, pomeni revna vas z 20 kolibami, tušem pod zvezdami in kilogrami svežega tropskega sadja okoli hiše. Ulic ni, so blatne gozdne poti, ki vodijo do nasadov sladkornega trsa, mangovih dreves, papaje, bananovih in kokosovih palm, slapov in tolmunov, obkroženimi z zelenim rastjem in tropskim deževnim gozdom. Po njih se že prvi dan podim z Akineto in Matilito (imena sem poslovenila, da si ne lomite jezikov). Srečni sta, da sem končno prišla in da mi lahko pokažeta vse lepote njihove vasi.
“Po sledeh Akinete in Matilite.”
“Morala sem se opogumiti, da sem za njima skočila v reko.”
Priznam, morala sem se opogumiti, da sem za njima skočila v reko. Ne, ni bil navaden skok. Za trenutek sem se preselila v očetove pripovedke. Kako so si iz vej napeljali vrvi, si uredili skakalnice in plezali na veje, s katerih so skakali v Voglajno. Približno tako sem se počutila, ko sem se za 8- in 12-letnico zapodila v hladno reko. Čisto otroško veselje! Najlepši del vsega je bilo videti iskrene radostne nasmehe na njunih obrazih. Žareli sta od ponosa, da sta mi lahko pokazali vaško igrišče.
Potem ko me je v skupnost sprejel vaški poglavar, se lahko mirno sprehajam od vrat
do vrat in klepetam z njimi do onemoglosti.
Joape, njun oče, je star 44 let. Ima štiri otroke. Poleg njiju še eno starejšo hčerko, ki se šola na drugem koncu otoka, in 16-letnega sina. Pita je po osnovni šoli končal izobraževanje, ker mora očetu pomagati na kmetiji. Dva para rok nista dovolj, zato z njimi živi še eden od mnogih nečakov. Njegova angleščina je odlična. Ben je že od malih nog več časa preživel pri stricu kot doma, zato mu je stric podaril del svoje zemlje. Zdaj jo dvakrat na teden obdelujejo skupaj še z enim bratrancem.
Moja fidžijska družina
Ben
Ob vseh teh bratrancih, stricih in tetah postanem zmedena. Joapeja prosim, da mi pojasni to ogromno družinsko drevo. Ko ga vprašam, koliko bratrancev ima, me prosi, če počakam, da pride na obisk njegova mama. Ne ve. »Veliko,« pravi, »moja družina je ogromna. Še sam ne vem, koliko nas je.«
“Osemletna Matilita in eden od njenih bratrancev.”
“Da, religija je tu na prvem mestu.”
Joape ima devet bratov in sester. 23 nečakov. Njegov oče je imel sedem bratov in sester. Mati dva. Ko zapisujem te cifre, se spomnim ome. In številčne družine, ki jo je vzgojila. Bežno predstavo imam, da so bile tako številčne slovenske družine tri generacije nazaj. Ponekod na vaseh so verjetno še danes. A na Fidžiju je dejansko vsaka družina obdarjena z najmanj štirimi otroci. Oziroma kolikor bog da. Da, religija je tu na prvem mestu. Otroci v šolah molijo trikrat na dan. O mojem prostovoljnem delu na vaški šoli kmalu napišem več.
Počutim se kot del družine. Po dveh dneh. Toliko ljubezni, topline, skrbi, da ne govorimo o pozornosti, ne prejmem niti od svoje družine. Pa ne, ker mi je ne bi dali. Enostavno z njimi ne preživim toliko časa. Fidžijci so navajeni živeti v skupnosti. Vse delijo. Vsak grižljaj, vsak požirek, vsak košček kosila, tudi tistega zadnjega. In vse premoženje. Vrata vsake hiše so odprta. Za vsakogar. Od zdaj tudi zame. Potem ko me je v skupnost sprejel vaški poglavar, se lahko mirno sprehajam od vrat do vrat in klepetam z njimi do onemoglosti. Pri tem seveda pojem še nešteto kosil. Odličnega okusa, kakopak.
“Ribanje kokosove skorje za kokosovo mleko.”
“Sveže nariban kokos.”
Po kosilu se prileže počitek. Leže. Na tleh. Kjerkoli. Poleg prijaznosti in odprtosti, ki odlikuje malo manj kot milijon Fidžijcev, znajo uživati v početju ničesar. Morda je tudi med Slovenci mnogo takih (če sem ne štejem Črnogorcev), a jaz zagotovo nisem ena od njih. Kakšen dan, dva uživam v brezdelju in požrtijah, a po tednu posedanja in klepetanja ob polnih tleh (mize niso polne, večina jih sploh nima, ker obedujejo na tleh) imam počasi dovolj mirovanja. Ja, mami, vem, že od malega imam mravlje v riti. Pa kaj. Takšna sem.
“Po kosilu se prileže počitek.”
