Nikoli mi ni dolgčas. Ni trenutka, da ne bi imela kaj početi. Kot človek z nešteto željami po novih avanturah, voljo preizkusiti in okusiti vse, kar je še neznano. Doživeti tisto, kar še nima kljukice na seznamu življenjskih želja, mi nikoli ne zmanjka idej, kaj bi počela.

Zato rada potujem sama. Le tako lahko prav vsak trenutek izkoristim točno tako, kot sem si zamislila. Naredim točno tisto, kar mi tisti trenutek veli srce. Ali pa enostavno namigne intuicija. In ta je navadno precej močna.

Sem človek hitrih odločitev. Marsikdo bi rekel nepremišljenih, kajne, mami? Ampak zaradi njih sem točno tu, kjer sem. Srečna. Polna novih poznanstev. Popotovanj. Izkušenj. Bogata. Tako ali drugače. Za marsikoga revna. Zase? Nepredstavljivo premožna.

Pogosto se mi dogaja, da mi ne uspe dokončati enega projekta, ko v glavi že letijo ideje po novem. Vsakega dokončam, ampak včasih traja. Nikoli ne hitim. Vse se zgodi ob pravem času, ko je namenjeno. Zato tudi vsak neuspeli korak, oviro na poti ali nedokončano zadevo sprejmem kot del zgodbe, ki mi je usojena. Konec koncev … Če se ne bi opogumila in odločila, da odidem na pot po Avstraliji, če ne bi premagala slabih trenutkov, ko nisem vedela, kako naprej, če se ne bi odločila za delo au-pair v najbolj odročni regiji, ne bi bila tu, kjer sem.

Nikomur od nas niso dani dobri ali slabi trenutki. Ponujene so nam možnosti. Življenje. Čas. Trenutki. In od nas je odvisno, kaj bomo od njih dobili.

Ali bodo to lepi spomini, sladke izkušnje in šola življenja. Ali pa bodo to težke okoliščine, propadle ideje in nesrečno življenje. Iz vsake sekunde, ki nam je podarjena, izluščimo največ. Izkoristimo vsako sekundo, živimo vsak trenutek, sprejmimo vsako novo izkušnjo in se zahvalimo življenju. Le tako ga bomo lahko še naprej zajemali s veliko žlico. Ali kot to menda počnem jaz – z veliko zajemalko!