Začetek konca?
Zamujamo. Vizum mi poteče čez dve minuti, mi pa smo še vedno v Avstraliji. Utrujena sem. Od vsega. Pakiranja, poslavljanja, potovanja, organiziranja in urejanja naslednjih destinacij, psihične priprave na omejeno količino denarja na drugem koncu sveta, uživati, videti, doživeti in preživeti. Srečna, da imam to možnost.
Preplavljajo me mešani občutki. Ne mešani, čudni. Nepoznani. Na trenutke se zdi, da sem prazna. Popolnoma brez občutenj. Koktajl sreče, žalosti, veselja, živčnosti, nostalgije, domotožja, navdušenja, utrujenosti in neučakanosti. Pestro leto je za mano. Še bolj pestri so zadnji meseci. Čez mnogo vzponov in padcev sem šla. Se vedno pobrala in nadaljevala še z več zagona in moči. Kakopak. Občutek imam, da je nastopil čas, da stopim na zavoro. Se ustavim. Analiziram. Prevetrim. Dojamem. Spregledam vse, kar se je dogajalo in zgodilo okoli mene, pa se tega nisem zavedala.
Zdi se, da me je zadnji mesec Avstralija kar nekako dušila. Vse je bilo na čakanju. Čakanju, da zapustim ta otok, ki mi je dal ogromno. Me naučil marsikaj, česar doma ne bi odkrila. Čakanju, da stopim na novo pot in začnem pisati novo poglavje. Poglavje po Avstraliji.
Vem, da me čaka tista toplina, ki jo dobiš samo doma.
Ko sem se odločala, kje bi se ustavila na poti domov, nisem veliko oklevala. Otočja v Tihem oceanu bodo, ko bom enkrat spet doma, predraga. Nedostopna. Leti iz Avstralije pa so poceni.
Odločila sem se za moj način iskanja letalskih kart. Katera destinacija mi nudi najugodnejši let. Kar nekaj različic je bilo v igri. Do zdaj niti nisem vedela, da je toliko zanimivih otokov okoli avstralskega otoka. Koliko neraziskanih možnosti. Po uvodnih polinezijskih in popolnoma nenačrtovanih Havajih je čas za tako imenovane luksuzne destinacije. Otočja, kjer domačini živijo zelo preprosto in tradicionalno otoško življenje.
“Občutek imam, da je nastopil čas, da stopim na zavoro.”
Fidži, Salomonovi otoki, Papua Nova Gvineja, Filipini, Bali in končno nazaj domov. V mojo zeleno domačo Slovenijo, ki jo že res zelo pogrešam. In kar je najlepše, skoraj vsak dan mi nekdo piše, naj se že vrnem. Vem, da me čaka tista toplina, ki jo dobiš samo doma.
Vzletamo. Ker Anja vedno vpraša, skoraj vedno dobi sedež ob oknu. Ne zaradi razgleda, temveč zato, da lažje zaspi, ko se nasloni na okno. Ob meni starejša ženska. Pokriva si obraz. Zaradi koronavirusa. Letališča so prazna. Vprašanja letijo od vseh zaposlenih na letališču: Ali ste bili v zadnjih 14 dneh na Kitajskem?, Ali ste kadarkoli v življenju bili na Kitajskem?, Ali ste bili v zadnjih dveh tednih v stiku z osebo, ki je bila na Kitajskem? Ne, nikoli. Na vsakem letu se najde oseba, ki jo ob pristanku pokličejo na stran in jo dodatno izprašajo. Previdnost na vsakem koraku. Strah in trepet, če kdo zakašlja. Imam masko. A je še nisem uporabila. Nekako se počutim varno. Zakaj? Ker so letališča dejansko prazna. Kitajcev ni. Japoncev zelo malo. Azijci, ki predstavljajo večinski delež popotnikov, so prizemljeni doma.
“Prebudim se ob čudovitem sončnem vzhodu nad oblaki.”
Ženska ob meni je s Fidžija. Ima tri otroke. Ena hčera je primožena v Kanado, druga v Avstralijo, sin je še doma. Vpraša me, ali sem samska. Da išče ženo zanj. Ja, Indijka je. Na Fidžiju živi približno polovica Indijcev in polovica Fidžijcev. Dve različni kulturi, dve različni veri, a v prijetnem sožitju.
Naslonim se na desno, zaprem oči, umirim misli, zbistrim glavo in zaspim. Prebudim se ob čudovitem sončnem vzhodu nad oblaki. Pod nami Fidži. In na letališču prijazni in nasmejani domačini, ki nas med čakanjem na žig v potnem listu razveseljujejo s svojo glasbo. Je to začetek mojega konca potovanja?
