Top

Zdaj je tudi uradno. Ostala sem ujeta sredi Tihega oceana. Na prvi pomladni dan. V Honiari. Prestolnici Salomonovih otokov. Trenutno stanje: nič potrjenih primerov, trije negativni izvidi preteklega tedna.

Trgovine normalno založene, panike nobene. Kot vedno imam srečo, da sem že prvi dan spoznala prave ljudi.

Ves teden sem se odločala, kaj storiti. Ob že izgubljenega veliko denarja zaradi gospe Corone sem se predala usodi in počakala na jutrišnji, nedeljski let na Papuo Novo Gvinejo. Vsak dan sem tehtala odločitve, spreminjala plane, štela denar, preračunavala tveganja vseh možnih scenarijev. Na koncu sem se odločila, da imam najmanj tveganja, če ostanem tu, kjer sem.

Ko me je ob 8. zjutraj zbudila vročina, sem si privoščila polovico ogromne papaje z lokalne tržnice, si skuhala kavo iz moje bosanske džezve in se z lokalnim busom za 30 centov odpravila v mesto. Po nujnih opravkih. Najprej do turistične agencije. Odločila sem se, da jutrišnji let prestavim za dva tedna in namesto v Papui Novi Gvineji ostanem na Salomonovih otokih. Ko sem odprla vrata agencije, sem zagledala devet nasmejanih obrazov. Lokalnih in belih. Zadnja novica – vsi leti v PNG so za turiste odpovedani. Uradno smo ostali ujeti na Salomonovih otokih.

Ostala sem ujeta sredi Tihega oceana. Na prvi pomladni dan.

To je zame dejansko dobra novica. Ob vsakem odpovedanem letu imam več možnosti za povračilo denarja, kot če bi karto odpovedala sama. Pridružim se skupinici negotovih in zmedenih ljudi. Priznam, nihče ne zgleda preveč prestrašeno. A so med njimi večinoma starejši. Dva Francoza in moja malenkost predstavljamo najmlajšo populacijo. “Vi niste ogroženi. Skrbi za vaše zdravje niso potrebne,” prileti od Avstralca, ko se s Francozinjo pogovarjava, kjer vse sva potovala pred prihodom sem. “Nismo, a nam je kljub temu mar za nastalo situacijo in finančno stanje, ki nas čaka.”

Pred mano sta bila še slaba dva meseca potovanja. 14. maja bi se naj vrnila domov. Kupljenih imam osem kart in s tem 15 letov. Od teh sem uspela izkoristiti enega, s Fidžija na Salomonove otoke, trije so odpovedani, eden prestavljen za nedoločen čas. Kaj se bo zgodilo z ostalimi, je še preuranjeno razmišljati. Iskreno si želim, da bi bili leti odpovedani, tako vsaj vem, da mi pripada polno povračilo. Če in kdaj se bo to zgodilo, se ne bom obremenjevala. V stanju, v kakršnem sem in smo se znašli sem denar postavila na zadnje mesto. Ne, nimam ga več veliko. A imam prijatelje, ki so mi že stopili ob stran in ponudili pomoč. Kdaj jim bom vračala, ne vem. Če ne prej, ko mi Avstralija nakaže dohodnino. K sreči mi dohodnine ne dolguje Slovenija, ki hitro zapada v diktaturo skorumpiranega predsednika vlade, ki nas pelje v pogubo.

A bolj kot zase, me skrbi za moje najdražje doma.

Kot sem že omenila, sem tu spoznala prave ljudi. Tako sem včeraj za bolnišnico napisala PR sporočilo o pripravljenosti medicinskega osebja na morebiten izbruh epidemije. Informacije dobivam iz prve roke, zato sem se tudi odločila, da ostanem tu. Kjer sem varna in se lahko svobodno sprehajam po mestu. Kjer je zdravstvena oskrba sicer slabša od gvinejske, a imam veze. Kjer imam streho nad glavo in živim sama. Torej se lahko kmalu zaprem v samoizolacijo. Danes naredim nekaj zalog v trgovini, jutri se odpravim na tržnico. Po sveže sadje in zelenjavo. Po vitamine. Svež ananas, papajo, mini banane, ingver in mandarine, limone imam na vrtu. Zelenjava je v tem vročem podnebju bolj slaba, a imajo meni najljubšo okro. Pred leti sem jo poskušala vzgojiti sama na okenski polici v ljubljanski garsonjeri. Uspešno. A zelo kratkoročno. Zdaj se jih bom očitno lahko dodobra najedla. Kot super sladkega in sočnega ananasa.

Ostanite doma!

Vsaj dva tedna moram počakati na uradni odgovor letalske družbe, kdaj bodo ponovno vpeljali letalske lete do v Papuo Novo Gvinejo, kjer že imajo prvi potrjen primer virusa. Do takrat bom jogirala, brala, pisala in meditirala. Nadaljevala z vsem, kar sem že počela, a nisem imela veliko časa za to. Zdaj ga imam. Upam, da na varnem. A bolj kot zase, me skrbi za moje najdražje doma.

Skoraj vsi še vedno hodijo v službo. Ker morajo. In predstavljam si, da je tako kar nekaj Slovencev primoranih hoditi v službo in s tem ogrožati tako svoje zdravje kot tiste, ki so lahko ostali doma. Doma so ostali z namenom, da se izolirajo. A dokler se ne izolira celotno gospodinjstvo, izolacija nima velikega smisla. Stvar postaja resna. Naboji, ki so nevidni, ubijajo vsak dan več ljudi. Po vsem svetu. Stanje se ne umirja. Se ne izboljšuje. Vojna se šele začenja. Naredite največ kar lahko in se zavarujte. Sebe in vse, ki jih imate radi. Srčno si želim, da se čimprej vrnem domov in vas vse kmalu objamem.

Dodaj komentar