Vsako potovanje osvobaja. Uči. Odpira nova obzorja in poglavja. Ne samo v nas, ne samo v naših življenjih, ampak v naših glavah. Odpira novo razmišljanje. Dojemanje. Sprejemanje.

Vsak nov dan prinaša neznane korake. Trenutke, ki jih ne moreš niti načrtovati, kaj šele pričakovati. Korake, v katerih odkrivaš odgovore, o katerih nikoli nisi niti razmišljal. Pa so ti zdaj dani.

Marsikdo pravi, da tisti, ki zapustimo domačo grudo, bežimo pred nečim. Zakaj bi morali vsi bežati? Kaj če samo na novo odkrivamo? Kaj če samo stopamo iz cone udobja in iščemo izzive? Življenje je včasih težko. Kdaj pa kdaj zapleteno. In kdaj prekrasno. Moje je bilo čudovito, ko sem sedla na letalo in se podala 15.000 km stran. V neznano.

Kjer nimam rame najboljšega prijatelja, kjer nimam objema najboljše prijateljice, kjer nimam toplega pogleda staršev, bratov, sester, kjer nimam nikogar. Zakaj? Tudi sama sem se spraševala. Kar nekaj tednov. Dokler … nisem globoko vdihnila in sprejela vsake sekunde, ki jo živim. Vsakega psa, ki veselo skoči name. Vsakega pajka, ki mi na poti do hiše vsak dan znova splete novo mrežo. Vsakega prijaznega tujca, ki se želi pogovarjati z mano in izvedeti, od kod prihajam in zakaj sem tu.

Doma imam vse. Družino. Prijatelje. Kariero. Službo. Čudovito in raznoliko naravo. Dostopno. Čisto. Imam vse, kar potrebujem za udobno življenje. A dokler sem imela vse to, se tega nisem zavedala. Želela sem nekaj novega. Nekaj drugega. Nekaj neznanega. Nekaj, česar še nisem poznala. Nekaj, česar še nisem doživela in videla. In tega ne bom našla doma. To se skriva zunaj cone udobja.