Življenje niso le materialne dobrine. Življenje ni samo dom. Stanovanje. Hiša. Avto. Življenje so spomini. Trenutki. Doživetja. Porajali so se dvomi. V meni. Si res želim bivati v hostlu samo zato, da nekaj prihranim? Poskusimo.

Rezervirala sem si posteljo v najcenejšem hostlu v Katoombi. Vasici sredi nacionalnega parka Blue Mountains. Največji vasici. Turistično središče modrih gora. Mrzlo je. Zunaj je že tema. Čeprav je Avstralijo že obiskala pomlad, se nizke temperature še ne poslavljajo. Tudi sonce gre hitro za obzorje. Samo vroč tuš in toplo posteljo si želim.

Polepšala mi je prihod. Čemerna in nič kaj prijazna mlada študentka na recepciji se ni pretirano trudila zame. Opazovala sem jo, njene kretnje, pogled. Ali je imela slab dan ali pa enostavno ni tam, kjer bi si želela biti. Za mano je stala Wendy. Ona mi je polepšala prihod.

Počasni koraki, a zadovoljstvo v očeh. Opazovala je pogovor z receptorko in pristopila k meni. »Veš, kje je tvoja soba?« »Sanja se mi ne. Receptorka me je napotila desno, ampak tu ni številke moje sobe,« sem začela pogovor. Vzela je moj ključ in me pospremila do sobe. Njene sobe. Najine sobe. Naše sobe. Največje sobe v hostlu. Zato je tudi najcenejša. Šest pogradov. Pet zasedenih. Stopila sem proti kotu sobe, kjer sem želela splezati na zgornjo posteljo, pa me je hitro pocukala za rokav in mi predlagala, naj si izberem svoj pograd. Nisem veliko spraševala. Zdela se mi je vredna zaupanja, zato sem ji zaupala.

Bila je poročena. Dvakrat. S prvim možem je živela v hiši. Z drugim v stanovanju. Dvakrat je opremljala svoj dom in kopičila svoje imetje. Obema je pustila vse. Ničesar ni želela vzeti s seboj. Zadnjih nekaj let je živela pri prijateljici. Se preselila k sestri, da bi ji pomagala v boju proti alkoholu. »Trudila sem se. Dolgo. Vztrajala sem, a kaj ko ni želela sodelovati.« Svojo energijo je vlagala v druge, da bi jim pomagala na poti k lepšemu življenju. Sama ne potrebuje ničesar. »Imam vnuke, ki jih z veseljem pazim. Ne počutim se kot babica. Uživam v igri z njimi. Prijatelji smo in zaupajo mi,« mi zaupa svojo življenjsko zgodbo, ko sva sedeli ob kaminu.

Pravi, da ne potrebuje ničesar. Ima prijatelje. Ima otroke. Ima vnuke. In obkrožena je z mladimi ljudmi. Ti jo polnijo z energijo, pravi.

Zadnji dve leti živi v hostlu. Nekaj časa v tem, nekaj časa v drugem, potem odpotuje v kakšen drug kraj in se znova vrne. Dela v zameno za prenočišče, s pokojnino in prihranki uživa preostali del dneva. »Vsak dan spoznam nove ljudi. Poslušam njihove zgodbe. Pripetljaje. Jim dajem nasvete. Nekateri samo potrebujejo nekoga, ki jih posluša. Z veseljem to počnem,« pripoveduje in me prosi za številko. »Pošlji mi kdaj kakšno sporočilo, da vem, kako si. Kje si. Zanima me, kam te vodi pot. Pogumna si. Daleč te bo vodila pot.«

Wendy je mnogo let delala v marketingu. Hitro opazi laži. In hitro prebere ljudi. Podobno kot jaz. Le da je za njo nekoliko več izkušenj kot za mano. Kmalu se bova spet objeli. Povabila me je na svoj rojstni dan. V hostel. Da z njo nazdravim za njenih 70 let.