Ko tečem po obali Portlanda na jugu Avstralije, 300 km stran od Melbourna, se zavem, čemu sem se v zadnjih dveh mesecih odrek(a)la.

Videla sem ogromno. Spoznala mnogo zanimivih ljudi, od katerih sem se marsikaj naučila. Tudi o sebi. In zdaj s samorefleksijo odkrivam, kako daleč iz svoje cone udobja sem šla in kaj sem s tem pridobila.

Najprej sem septembra zapustila svoje stanovanje v Brisbanu in se podala na pot. Zadala sem si, da bom vsak mesec spreminjala lokacijo. Da mi bo lažje. Da se bom vsaj za mesec dni počutila, da sem doma. S tem sem izgubila udobje doma. Udobje domače postelje. Udobje hrane, ki ti je vedno na voljo, ko se vrneš domov. Izgubila sem vse rutine, ki mi jih je v petih mesecih uspelo vzpostaviti (znova po selitvi iz Slovenije). Izgubila sem možnost umika v svoj kotiček, ko to potrebujem. Najljubše poznane lokacije, ki so mi omogočale globok vdih in izdih. Najljubšo kavarno za sončni zahod in redke prijatelje, ki sem jih spoznala. In kaj sem pridobila? Popolno svobodo.

Svobodo vsakega koraka, ki sem ga želela narediti. Čeprav najpogosteje v neznano, kdaj tudi tvegano, pa vendar. Možnost dihati tam, kjer še nisem. Saj veste, kako pravijo, da doma že vse poznamo. Dobila sem priložnost spoznati nove ljudi. In ob vseh teh neznanih novih trenutkih dodaten čas za spoznavanje same sebe. Še bolj sem se začela zavedati, da mi udobje znanega kavča dopušča malenkost več kreativnosti.

Navdih dobim na poti, ob svobodnih korakih po novih poteh, a ustvarjalni trenutki so doma v coni udobja. Imeti dom s svojo najljubšo kavo, se zbuditi v udobni postelji, ko ti telo narekuje, in stopiti na vedno čista tla. Zazreti se v sliko, ki sem jo kupila pred sedmimi leti v Maroku. Si vzeti čas, da na svojem stolu spijem kavo s svojim notranjim mirom. To je tisto, kar sem spoznala, da potrebujem za dovolj ustvarjalnosti. Pa naj bo to delovna ali zasebna urica ustvarjalnosti.