Po petih mesecih mestnega življenja je napočil čas, da se odpravim dalje. Moj ljubi Brisbane mi je nudil sončno zatočišče, v katerem sem imela udobje, domačnost, toplino doma in osebe, ki jih lahko imenujem prijatelji.
»Še brezdomci so videti zadovoljni in srečni, drugačni so od naših,« je moj najpogostejši stavek, s katerim opisujem svoje sanjsko popotovanje po deželi sambe, caipirinhe, tapioke in energičnih ljudi.
Bilo je pred 11 leti. Ne spomnim se, kako, po kakšnem ključu. Sestra Nuša se zagotovo spominja. Zakaj sva za najino prvo skupno potovanje izbrali ravno Tajsko.
Vse se zdi tako enostavno. Naravno. Nobenega posebnega truda ni treba vlagati. Vse se enostavno odvija samo. Je točno tako, kot mora biti. To se zgodi, ko si na pravi poti.
Ne vem, kdaj se vračam. Morda čez mesec. Dva. Leto. Dve. Ne vem. Ne vem, kaj me čaka na drugem koncu sveta.
Po dveh letih sem se vrnila v Brazilijo, a nisem imela časa, da bi prišla na obisk k njej, zato se je ona pripeljala v Rio de Janeiro. Ja, tudi takrat sem couchsurfala pri prijatelju, ki zadnjih nekaj let živi
Cuba, Santiago de Cuba, prestolnica salse, je tudi kraj začetka kubanske revolucije ter evolucije literature, glasbe, arhitekture, politike in etnologije.