Ulica je bila prazna. Precej bolj mirno je bilo kot navadno do zdaj. Pisala sem bratu, ali ima čas, da poklepetava.
Nekaj je bilo v zraku. Zdaj vem. Nova luna. Vedela sem, da ne bo ok. Čutila sem, da se bo tokrat zares zgodilo.
Sedim ob reki Todd. Suhi rečni strugi, ob kateri so se pred 20.000 leti ustavili aborigini. Ob reki so Angleži postavili prvo telegrafsko postajo, ki je omogočila komunikacijo med Adelaidom in Darwinom. Med njima je sicer 3.032 km.
Razmišljala sem, kako bi lahko izvedela več o prvih prebivalcih Avstralije. Kako bi se jim približala in preživela z njimi kakšen dan ali dva.
Še preden sem začela težko pričakovano prostovoljno delo v vasici sredi ničesar, se je moja dogodivščina začela že s samim odhodom iz Alice Springs.
Prerojena. Srečna. Sproščena. Nasmejana. Polna optimizma in nove energije. Čiste. Iskrene. Pristne. Takšne, kakršni so ljudje v Nepalu. Takšna sem se vrnila po mesecu raziskovanja božanskih kotičkov pod najvišjo steno sveta.
Neprespana noč. Spodnji sosedi so pozno v noč, skoraj do jutra, skrbeli, da nisem mogla zaspati. Dejansko so bile mirne noči v Brisbanu redek primer.
Ko se ti deset mesecev vsak dan zgodi veliko zanimivih stvari, doživiš ogromno novih izkušenj, spoznaš toliko edinstvenih ljudi in njihovih zgodb, vidiš številne markantne stvari, je težko za vsako od teh napisati zgodbo.
Pričakal si me z dišečo domačo kavo. Kako je prijala. Moj pregret motor in tvoj ohlajen sta bila kot ying in yang. Skladno sva našla pot proti prelazu Falzarego, kjer sva ob sanjskih prizorih na mogočne Dolomite iskala najprimernejše parkirišče,
Sprejmi. Sprejmi vsak trenutek, ki ti je dan. Nikoli več se ne bo ponovil ali vrnil. Sprejmi resnico, kakršna je. Naj v tebi prebudi tisto, česar ni do zdaj še nihče. Nič ni večno, vse se spreminja.