I’m not proud of the fact that it took me a year to read it, I’m proud it accompanied me on this journey. Somehow, so many things happened to me this year, that I simply didn’t have (or rather, didn’t
Razmišljam. Ja, tudi to se zgodi. Razmišljam, zakaj sedim v dolgih hlačah in puloverju sredi poletja v eni najbolj suhih regij Avstralije. Avstralija, ki velja za najbolj suho celino, tako kot preostali deli sveta doživlja korenite podnebne spremembe.
Drugo jutro nas, po meditaciji ob sončnem vzhodu, pričakajo neznosna vročina, močan veter, za tem nenadoma nor naliv, in kar naenkrat se nebo začne barvati v oranžne, svetlo- in temnosive odtenke.
Vedno ena in ista pričakovanja. Nepozabno silvestrovo. Preživeti najdaljšo noč v letu s tistimi, ki nam nekaj pomenijo. S pravimi prijatelji.
Spominjam se trgatve – kot bi bila včeraj. Ko smo se kot otroci podili po vinogradu, vmes malo trgali, se skrivali, kakšen grozd pojedli in nato najverjetneje naredili več škode kot koristi.
Plenilci so povsod. Prav tako tisti strupeni. A se večinoma skrivajo. Tako v dobrih 11 mesecih potovanja nisem naletela na veliko strupenih živali. Prvi teden me je pred hišo pričakala črna kača in vse do zadnjega meseca me ni presenetilo
Ko se sprehajam po poti ob oceanu, kjer se večina ljudi vozi, mi skozi misli tavajo zgodbe mojega življenja. Razmišljam, kdo so tisti, ki mi pomenijo največ.
Polna luna bo. Name ima vedno močan vpliv. Že tako sem zelo čustvena in občutljiva, ko mesečina postaja svetlejša in močnejša, pa se vse skupaj samo še stopnjuje.
Vedno več je prijateljev, znancev, ljudi, ki se k meni vračajo z zahvalo. Zahvalo za nasvet, opogumljanje, motivacijo, podporo ali samo za enostaven biti, ko so to potrebovali.
Bilo je pred natančno 377 leti. 24. novembra. Podobno kot mene ga je prevzela naravna lepota prvinskosti tega čudovitega otoka.