Potovati. Želja, ki ne ugasne. Niti takrat, ko so pred mano drugačni cilji. Morda lažje dosegljivi. Morda ne tako pomembni. Morda bolj.
Vsi govorijo o pogumu. Koliko poguma je bilo treba, da sem si upala pustiti vse in odpotovati. Ne bi govorila o pogumu.
Sedim v hostlu sredi čudovitega nacionalnega parka Blue Mountains s prostranimi pogledi na rdečkasto obarvane klife, mogočne plezalne stene in gozdne poti med nešteto vrstami evkaliptusovega gozda.
Nobena pot ni lahka. Nobena ni posuta z zlatom in obsijana s soncem. Vsako pot kdaj prekrijejo oblaki.
Ljudje smo si različni. Imamo različna mnenja, različne poglede na svet. Drugače dojemamo stvari, ki se nam v življenju dogajajo. Prav je tako.
Kako veš? Kateri je tisti pravi občutek, o katerem vsi govorijo? Vedela boš. Enostavno boš vedela. Ne, to so pričakovanja.
Zakaj si samska? Kdaj boš imela otroke? Spustiti boš morala standarde. Kar nekaj let že poslušam podobne pridige prijateljev, staršev, neznancev. Verjetno vsi vedo bolje od mene, kaj potrebujem, kaj si želim, kakšno življenje si zaslužim.
Življenje niso le materialne dobrine. Življenje ni samo dom. Stanovanje. Hiša. Avto. Življenje so spomini. Trenutki. Doživetja. Porajali so se dvomi.
Kaj pravzaprav je svoboda? Kdo nam jo lahko vzame in kako jo dobiti nazaj? Svoboda je samo v naših glavah. Je nekaj, kar nam omogoča ali omejuje naša dejanja.
Visoko. Visoko nad oblake sem mislila, da grem. V višave. Kot pri nas, ko se odločiš, da greš v gore. Tokrat je bilo drugače.