Zamujamo. Vizum mi poteče čez dve minuti, mi pa smo še vedno v Avstraliji. Utrujena sem. Od vsega. Pakiranja, poslavljanja, potovanja, organiziranja in urejanja naslednjih destinacij, psihične priprave na omejeno količino denarja na drugem koncu sveta, uživati, videti, doživeti in
Vsak dan drvimo skozi trenutke. Mimo ljudi. Mahajoč prijateljem. V pozdrav družini. Skrbimo za vse dnevne obveznosti in pozabljamo nase. A se zavedamo, da bi morali nekaj spremeniti.
Potovati v avtomobilu? Morda. Kakšen teden, dva. Zunaj cone udobja. Kupim. Živeti v avtomobilu dva meseca? Z neznancem?
Ko tečem po obali Portlanda na jugu Avstralije, 300 km stran od Melbourna, se zavem, čemu sem se v zadnjih dveh mesecih odrek(a)la.
Skuhala sem si kavo. Ni domača, slovenska. Je pa iz džezve, in to bosanske. Kupila sem jo od nekdanje lastnice balkanske restavracije na obrobju Brisbana.
Optimizem. Veselje. Radost. Volja do življenja. Ljubezen in sreča, ki ju je izžareval. Borba. Zase in za druge. Iskrice, ki niso nikoli ugasnile. Niti zdaj, ko je zaprl oči.
Nad mano je milijarda zvezd. Skrivnostno pesem poje veter. Toplo me boža po obrazu. Vonj žerjavice in čaroben oranžno-rdeč sijaj z ognjišča ustvarjata vonj domačnosti.
Sanje. Sanje, ki sem jih sanjala kot majhna deklica. Spomnim se svoje risbice. Joj, kako sem bila ponosna nanjo. Še jo hranim. Narisala sem jo s svinčnikom. Na pol strani lista A4.
Nikoli mi ni dolgčas. Ni trenutka, da ne bi imela kaj početi. Kot človek z nešteto željami po novih avanturah, voljo preizkusiti in okusiti vse, kar je še neznano.
Vsako potovanje osvobaja. Uči. Odpira nova obzorja in poglavja. Ne samo v nas, ne samo v naših življenjih, ampak v naših glavah. Odpira novo razmišljanje. Dojemanje. Sprejemanje.